DOJENJE NI SAMO HRANA, DOJENJE JE MAGIČNA HRANA!
Ena od pogostih skrbi novorojenih mam je, da se dojenček zelo pogosto doji in zaradi tega dobijo občutek, da nimajo dovolj mleka in da je otrok stalno lačen. V poljudni, strokovni in znastveni literaturi, pravtako pa tudi na splošno v naši kulturi, dojenje zelo pogosto obravnavamo samo kot prehranski proces. Podoje dojemamo kot obroke mleka oziroma kot skupek hranil, ki otroku omogočajo prirast teže. A dojenje je veliko več kot obrok mleka. Dojenčkom dojenje pomeni tudi občutek varnosti, sprejetosti, dojenje otroka pomirja in sprošča …
Dojenje je najbolj naraven in samoumeven način hranjenja dojenčkov, dokler niso zreli za uvajanje hrane. A izkušnje nas učijo, da dojenje ni vedno možno in takrat si pomagamo z nadomestki materinega mleka. Kako pa je bilo v zgodovini? Kdaj so se pojavile dojilje in kdaj flaške? Kako je dojenje preživelo številne izzive?
Na splošno se sodobne ženske dobro pripravljamo predvsem na porod. Beremo knjige, obiskujemo tečaje in priprave na porod, sodelujemo v fb skupinah, se posvetujemo s prijateljicami … Kaj pa dojenje? Se je na dojenje res treba pripraviti? Ali ni to tako naraven pojav, da steče kar sam od sebe?
Tvorba mleka je naraven pojav. Dojenje pa je – zanimivo – zelo kulturno pogojeno. Na tvorbo mleka vplivata porod in otrokovo sesanje, na dojenje pa vplivajo naša prepričanja o dojenju, miti, ki se prenašajo iz preteklosti. Oblikujejo ga tudi naša pričakovanja.
SE LAHKO S PRAVILNIM GIBANJEM V ČASU NOSEČNOSTI PRIPRAVIM TUDI NA DOJENJE? / Intervju z Aljo Malis
Ste se kdaj spraševale o tem, kako vaše gibanje vpliva na dojenje? Jaz osebno sem o tem začela razmišljati šele, ko sem začla pomagati mamam pri dojenju. Veliko izzivov z dojenjem je povezanih z načinom poroda. Naše gibanje v času pred porodom pa vpliva na potek poroda. Bolj kot je naraven porod, bolj odprte so možnosti, da dojenje steče. In nič drugače ni z gibanjem.
IZČRPANE OD DOJENJA? OKREPITE SE S HRANO / intervju z Mojco Vozel
Okoli prvega leta starosti se lahko otroci začnejo pogosteje dojiti. Dojenje se lahko poveča zaradi vstopa v vrtec in drugih, predvsem razvojnih, korakov in novih izzivov otrokovega življenja. Pojav je normalen in pričakovan. Ker pa nas tekom nosečnosti in potem dojenja nihče ne pripravi na ta možen preobrat, smo lahko mame zaradi nenadnega povečanega dojenja precej šokirane in tudi izčrpane. Rešitve obstajajo in to prav naravne.
“Pozdravljena! Imam 4 tedne staro dojenčico, ki ob koncu podoja veliko joka. Dojim veliko, včasih cel dan. Včasih imam občutek, da ni mleka. Patronažna in pediatrinja sta rekli, naj tehtam pred podojem in potem, da bi videla, koliko mleka imam. Zvečer sem zgrožena ugotovila, da je spila samo 70 ml v eni uri. Potem je pa neutolažljivo jokala. Ponovno sem jo podojila, ampak samo za 10 minut in je dobila iz obeh dojk samo 10 ml. Morala sem dodati adaptirano mleko, ki ga je celega spila in končno zaspala”.
Vam zveni znano? Meni tudi. A na srečo vem, da dojenja ne moremo stlačiti v standardno merljive enote, saj dojenje ni samo hrana, dojenček pa ni prazna posoda, v katero bi točili mililitre mleka in potem bi tehtnica pokazala te mililitre lasersko natančno.
ZAMAŠENI MLEČNI VODI in MASTITIS
Pogosta tegoba doječe mame so zamašeni mlečni vodi, ki se ponavadi pojavijo na eni od dojk. Vzroki za nastanek so najpogosteje utrujenost, negativen stres, obremnejenost, neustrezna oblačila in težave z dojenjem. Stanje se lahko poslabša in vodi v mastitis ali celo v absces. Z ustreznimi in takojšnjimi ukrepi pa lahko zadevo rešimo sami doma in na naraven način.
Pomagajmo si na naraven način
HITRI VODNIK SKOZI UVAJANJE HRANE
Otrok je zrel za uvajanje hrane takrat, ko daje jasne znake za to. Včasih mislimo, da že pri treh ali štirih mesecih otrok daje znake za lakoto, ko začne tlačiti rokice v usta in se izdatno sliniti, nas aktivno opazuje med jedjo, morda postane celo bolj siten in manj spi. A to niso nujno znaki zrelosti za uvajanje hrane.
Danes sta dojenje in hranjenje dojenčka z maminim mlekom globalno sprejeti normi tako v družbi kot v krogih strokovnjakov. UNICEF in SZO pa prepoznavata dojenje oziroma hranjenje z maminim mlekom kot normalen način hranjenja tudi za nedonošenčke in bolne novorojence ter tiste novorojence, ki potrebujejo posebno skrb (1). Kakšno pa je stanje v Sloveniji in kakšna so najsodobnejša priporočila svetovnih strokovnjakov?
Lotusov porod je za otroka najbrž najnežejši prehod iz bivanja v maternici v samostojnost in življenje ob upoštvanju, da vse v času nosečnosti in poroda poteka normalno in brez zapletov. Pri lotusovem porodu popkovine po porodu ne prekinemo, ampak jo pustimo povezano s posteljico, da se posuši in spontano (skupaj s posteljico) loči od otroka v 3 – 10 dneh po rojstvu.
DOJENJE OTROKA S PRIRAŠČENIM JEZIČKOM ALI PRIRAŠČENO USTNICO
V zadnjem času, ko se matere vse bolj odločajo za dojenje, je opaziti porast otrok s priraščenim jezičkom ali ustnico. Dojenje otroka, ki ima kratko podjezično ali ustnično vez, je namreč lahko za mamo zelo boleče, pri otroku pa lahko pride do slabšega napredka s težo in slabega razpoloženja ter prebavnih težav, zato matere poiščejo pomoč in ugotovijo, da je vzrok za težave ravno priraščen jeziček, lahko pa tudi priraščena ustnica.
NEGATIVNO VZNEMIRJENJE IN AVERZIVNA ČUSTVENA STANJA, KI JIH LAHKO IZZOVE DOJENJE
Dojenje je na splošno lepa in topla vzajemna povezava med otrokom in mamo. Mame se ponavadi ob dojenju počutijo sproščene in izpolnjene, ko otroku s svojimi dojkami in mlekom omogočajo rast, razvoj in varnost ter sproščanje … Kaj pa, ko se ob samem aktu dojenja pojavijo bes, jeza, anksioznost ali celo gnus? Ko mamo med samim procesom dojenja preplavijo melanholični občutki negativizma, sramu, v želodcu pa se pojavi praznina? Ali pa, ko v fazi intenzivnega materinstva, ko je cele dneve v stiku z otrokom, mama občuti predoziranost z dotikom in odpor do dotikanja?
Dojenje in samostojnost se v naši družbi povezujeta predvsem s predsodkom o otrokovi nesamostojnosti in materini posesivnosti, sploh kadar je govora o dojenju po prvem letu. O tem slišimo pri pediatrih in psihologih, pa pri vzgojiteljicah in drugih strokovnjakih, pa tudi na splošno v družbi. Vsi se bojijo, da otrok ne bo samostojen. Kaj pa to pravzaprav pomeni – biti samostojen?
TRAVMATIČNA REALNOST UVAJANJA V VRTEC
OTROCI doživljajo velike stiske, zavračajo hrano, tekočino, dotik, jočejo in hlipajo tudi nekaj ur, nekaj dni, nekaj tednov skupaj, tiščijo lulanje in kakanje, to je faking realnost, ljudje! Strokovnjaki v vrtcih postopno uvajanje pogosto dojemajo drugače, kot je mišljeno. To, da je vstop starša v igralnico prepovedan in da je otrok že prvi dan sam v igralnici in da otrokovo prisotnost v igralnici postopoma povečujemo po rigodnem urniku in se ne odzovemo na njegovo realno stisko ter da staršem vnobeni fazi ne dovolimo vstopa v igralnico in prisotnosti ob otroku, NI POSTOPNO UVAJANJE.
POSTOPNO UVAJANJE V VRTEC – zakoni in uradna priporočila
Čas, ki ga otrok potrebuje za uspešno uvajanje v vrtec, ali katerokoli drugo novo situacijo in okolje, se od otroka do otroka RAZLIKUJE, saj smo si ljudje med seboj različni, ne samo ko odrastemo, ampak že kot dojenčki in malčki. Prehod v novo okolje, kar vrtec je, je za otroka VELIKA SPREMEMBA in nemogoče je pričakovati, da bo enoletni otrok zmožen absorbirati, predelati in razumsko regulirati vse senzacije in čustva, ki jih doživi v treh dneh, kolikor časa nekateri vrtci ali starši namenjajo za uvajanje.
DOJENJE SKORAJ DVOLETNIH OTROK. PONOČI?
Dojenje dvoletnikov je lahko velik izziv, predvsem ponoči, ko mislimo, da bi se dojenje že zdavnaj lahko zmanjšalo, pa se kar ne in ne in ne. V tem času otroci doživljajo svojo renesanso, bi lahko rekla. Otrok spoznava, da je sam svoja celota, ločena od matere, kar spozna preko kognitivnega in gibalnega razvoja ter interakcij med njima. Seveda je pomemben del razvoja tudi psihosocialni razvoj. Človek se namreč razvija večrazsežnostno, med posameznimi razvojnimi plastmi pa potekajo ves čas interakcije in prav te ustvarjajo unikatno osebnost.