DOJENJE PO PRVEM LETU – DOJENJE IN POJEM DOBRE MAME

DOJENJE IN POJEM DOBRE MAME

Opažam, da se, ko govorimo o dojenju po naravni poti, dopirajo določene rane v nas, mamah in upam, da osvetlim to problematiko na način, da bomo pomirjene same s sabo. Kaj približno pomeni dojenje po naravni poti, vemo. To je način dojenja, ko se otrok odstavi sam od sebe, ali z malo mamine spodbude.Značilnosti takšnega načina dojenja so:- dojenje traja dokler se otrok ne odstavi sam od sebe ali z malo mamine spodbude brez večjih čustvenih izpadov- dojenje po naravni poti lahko traja eno leto, lahko pa tudi več let- pri takšnem načinu dojenja mama pravtako lahko postavlja meje, koliko želi dojiti. Gre predvsem za to, da v večini priložnosti otroku dojenje omogoči. Kadar je utrujena in izčrpana, dojene seveda omeji. Tu se lahko zgodi, da se potem otrok tudi sam od sebe odstavi, ali pa, da mama začuti, da je to konec in morda se vse izteče brez večje drame, lahko pa se dojenje tudi nadaljuje z omejitvami, ki jih postavi mama- mama ne občuti stiske zaradi trajanja dojenja- mama ne občuti pritiska, da mora dojiti- mama ne občuti dojenja kot naporIn, kot vidimo, ima tudi pri dojenju po naravni poti veliko vlogo mama. Nekaterim mamam je ok, da se otrok odstavi po svoji naravni poti, nekatere pa ob daljšem dojenju (ali ob dojenju že na začetku) čutijo neugodje, dvigujejo see neprijetna čustva in jim dojenje sploh ne paše.

Različne smo in RAZLIKA v občutenju in doživljanju dojenja ne vpliva na dobroto v materinstvu. Obe mami, tako tista, ki omogoča dojenje otroku nekaj let, kot tudi tista, ki dojenje zaključi zaradi katerihkoli razlogov, sta lahko dobri ali pa slabi. Ni ti treba dojiti pet let, da dobiš naziv dobra mama. Dobra mama si, če se spoštljivo in sočutno odizvaš na otrokove potrebe in želje na splošno in če hkrati spoštljivo in sočutno skrbiš za svoje potrebe in želje. Dobrota v materinstvu nima nobene veze s trajanjem dojenja, ampak samo s tvojim odnosom do otroka in do SEBE!

Dojenje in izčrpanost sta lahko sprožilca težkih in neprijetnih čustev, odpirata rane iz mamine osebne čustvene prtljage. Prav tako je sprožilec nezaceljenih ran lahko vedenje otroka. Ob otrokovem obnašanju/vedenju se v staršu dvignejo na površe nezaceljene rane, torej neki neprijetni občutki in čustva, ki imajo svojo izvorno situacijo v preteklosti, ponavadi (ne pa nujno) v otroštvu. Če so starši z mano ravnali neprimerno, če je v družini odvisnost, če je zloraba, če so življenjske izkušnje travmatične (na primer travmatično rojstvo, starš alkoholik, stigma zaradi socialnega statusa, izdaja v prvem prijateljstvu, ambiciozni starši, starši, ki ne dovolijo joka, izražanja čustev, ločitev staršev, travmatično je lahko karkoli neprijetnega …), se v meni ob otrokovem obnašanju, predvsem ob čustvenih izpadih, dvignejo na površje občutki nemoči, nezmožnosti obvladovanja situacije, povrnem se v svojega otroka in sem nemočna, zato trpim, postajam jezna, žalostna, osramočena in tako naprej. Jaz sem to vse lepo rešila s sočutnim celjenjem svojih ran, za kar sem namenila kar nekaj časa in energije, a se mi sedaj lepo vrača nazaj dobro, ki sem ga vložila vase, da lahko pomagam tudi drugim.

Če bi čutila še pritisk okolice, da moram dojiti še vsaj tri leta, bi bilo najbrž še bolj neprijetno, ampak jaz tega pritiska ne čutim in dojenje, kolikor je bilo v 5 letih tudi naporno, mi je povsem sprejemljivo točno takšno, kot je. Svojemu sinu dojenje ob določenih situacijah tudi odrečem. A zato se ne počutim slaba mama. Slaba mama bi bila, če svojemu otroku ne bi dala ljubezni, hrane, doma, odnosov, pa še v tem primeru jaz osebno verjamem, da mame, ki otroke zanemarjajo, tega ne delajo iz zlobe in užitka, ampak zato, ker so tudi same v primežu trpljenja in velikih travm.

Zato je treba vedno najprej pomagati mami, ker potem lahko mama pomaga svojemu otroku. Šla sem malo bolj v globine, ampak želim, da razumete, da začutite, da ne rabite dojiti, da bi bile dobre mame. V naši skupini DOJENJE PO PRVEM LETU – SRČNA SKUPNOST z Aleksandro Brlan smo pa različne mame in jasno, da se kdaj tudi ne strinjamo v vsem. Ko v naši skupini naletite komentarje, v katerih je izraženo neodobravanje daljšega dojenja, nagovorite to z jezikom ljubezni in ne z jezikom obsojanja. Vsaka od nas ima svojo pot, svoje preference, svoje možnosti, zmožnosti, svojo realizacijo materinstva in samo z ljubeznijo delamo dobro. V naši skupini si dobrodošla, draga mama, če dojiš samo eno leto ali pa če dojiš več let! Spodbujam raznolikost v iskrenosti do sebe! ❤❤❤