DOJENJE PO PRVEM LETU – UVOD

Dojenje po prvem letu sploh ni tako nov pojav, kot se morda zdi. A trenutno je to, poleg dojenja v javnosti, zelo popularna tema. In težko je na hitro in v enem članku odgovoriti na številne iztočnice in izzive, ki se ob tem porajajo. A bom poskusila. Mislim pa, da je poglavitno vprašanje, ki se skriva v ozadju dojenja po prvem letu, in ki odpira polemike: “Do kdaj je normalno dojiti?” Zato bom napisala nekaj besed tudi o tem.

RAZVOJNE SPREMEMBE

Kot vsako bitje, se tudi človek ves čas svojega življenja razvija. Spremembe se dogajajo neprestano, od spočetja do smrti in naprej. Nekatere spremembe so bolj opazne, druge manj, in lahko rečemo, da danes nismo več takšni, kot smo bili včeraj. Za en dan smo se postarali, izkušnje, ki smo jih doživeli včeraj, so vplivale na naše razmišljanje in čustva ter spoznanja, zato se danes lahko počutimo in lahko drugače razmišljamo ter drugače izgledamo kot smo včeraj, pa čeprav so spremembe zelo neopazne.

Ljudje se razvijamo večrazsežnostno, kar pomeni, da na spremembe v razvoju vplivajo odnosi med različnimi področji človekovega delovanja, od telesnega in spoznavnega do čustveno osebnostnega in socialnega razvoja. Preplet in relacije med temi področji dajejo končno – ali pa trenutno – podobo človekove osebnosti. Tekom razvoja pa se srečujemo z različnimi izzivi življenja in na te izzive se lahko različno odzivamo.


Razvoj otroka okoli prvega leta

V prvih letih življenja otrok sebe in mamo doživlja kot povezan sistem iz katerega se postopoma razvija in začenja sebe dojemati kot samostojno osebnost (Praper, 1995 v Grobelšek, 2009). V prvem letu je v ospredju razvojna faza simbioze, ki traja nekje do 6. meseca starosti, potem pa otrok postopoma vstopa v druge razvojne faze separacije in individuacije ter okoli 3. leta doživi t. im. psihološko rosjtvo (Mahler, Pine in Bergman, 1975/2000). Že sama faza simbioze za otroka predstavlja temelj varnosti (Crain, 2000). V tem odnosu je otrok popolnoma odvisen od mame. Brez njene skrbi zanj, otrok ne bi preživel. Otrok tekom razvoja s pomočjo oponašanja povzema vedenjske vzorce in jih ponotranja. Ko se mama nanj in na njegove potrebe odziva, otrok njeno obnašanje opazuje in posnema. S tem se uči, kako se odzivati na okolico in na dražljaje ter izkušnje, v katere z motoričnim razvojem vedno bolj aktivno vstopa. Otrok je torej v prvih letih svojega življenja diaden (Praper, 1995 v Grobelšek, 2009). Iz tega odnosa otrok gradi odnose z drugimi.

Dojenje in razvoj okoli prvega leta starosti

Motorični razvoj otroka je v prvem letu zelo intenziven, od kontrole glave in rok, do usedanja okoli 6. meseca. Velik preskok pa se zgodi, ko se otrok začne premikati po prostoru, se pravi, ko se začne plaziti in kobacati, in ko se okoli prvega leta postavi na noge ter spregovori prve besede, ko začne vedno bolj samostojno jesti. Koliko izzivov! Koliko zadovoljstva in frustracij! Kakšen razmah v razvoju! Otrok začne spoznavati okolje v katerem živi s popolnoma nove perspektive. Spozna, da lahko nadzoruje, kam gre in kako daleč, a hkrati tudi spozna, da sam še ne zmore vsega in tudi, da se lahko kar naenkrat znajde v nepoznanem okolju sam, brez mame … V tem obdobju se zelo intenzivno razvijajo otrokove miselne zmožnosti in njegova individualnost. Vedno večja gibljivost in samostojnost na motoričnem področju otroka navda z občutkom veličastnosti, a ga hkrati tudi plaši, kadar mame ni v vidnem polju, saj še ni zmožen razumeti, da mama obstaja, četudi je ne vidi (Mahler, Pine in Bergman, 1975/2000). Zato bo v tem obdobju bolj pogosto iskal njeno bližino in dojenje, tudi ponoči.

Med prvim in drugim letom izraščajo tudi zobje in bolečina se razvije predvsem v večernem času. Zato so lahko otroci bolj razdražljivi in se želijo pogosteje dojiti. Dojenje deluje namreč tudi protibolečinsko (Shah, Herbozo, Aliwalas, Shah, 2012).

Otrok sedaj življenjsko ni več odvisen od dojenja, saj okoli prvega leta že je hrano. Preko dojenja sicer še vedno dobiva tudi potrebna hranila, a prehranska vloga dojenja ni več v ospredju. Otrok z dojenjem poišče meddrugim tudi občutek varnosti. Za otroka je dojenje tudi orodje, s katerim si pomaga priti do sprostitve in pomiritve, saj z dojenjem preko mehanizma sesanja prihaja do stimulacije vagusnega živca, kar deluje na organizem pomiritveno (Nagy, 2010).

To obdobje pogostejšega dojenja lahko traja nekaj časa, ponavadi se umiri okoli drugega leta starosti, ko otrok sam od sebe prespi noč.

Do kdaj je naravno dojiti?

V zahodnem svetu je sprejeto predvsem dojenje nekje do prvega leta starosti. Vendar ne obstaja noben naravni pokazatelj, ki bi nam sporočal, naj se dojenje s prvim letom otrokove starosti dojenje konča. Miselnost, da naj bi se dojenje končalo okoli prvega leta starosti je produkt kulture, ni pa biološki oziroma naravni mejnik. Raziskovalci dojenja ugotavljajo, da pri naravnih ljudstvih in pri nam podobnih primatih dojenje poteka do izgradnje imunskega sistema oziroma do izraščanja prvih stalnih kočnikov, kar je nekje okoli 5. leta starosti. V svetovnem merilu pa mame povprečno dojimo 3-4 leta. Dojenje po naravni poti oziroma dokler ustreza obema, otroku in mami, spodbujajo tudi vse vidne avtoritete s področja dojenja (WHO, UNICEF, LLL, AAP, …).

VIRI:
Mahler, M. S., Pine F. in Bergman, A. (1975/2000). The psychological birth of the human infant. Symbiosis and individuation. Basic Books.

Nagy, E. (2010). The newborn infant: a missing stage in developmental psychology. Infant and Child Development, 20(1), 3–19.

Shah, Prakeshkumar S (1996). Cochrane Database of Systematic Reviews (Reviews) || Breastfeeding or breast milk for procedural pain in neonates. , (), –. doi:10.1002/14651858.CD004950.pub3