DOJENJE PO PRVEM LETU – OBNOVIMO SMISEL

OBNOVIMO SMISEL

Drage moje srčne, vidim, da rabimo spet malo več povezanosti. ❤❤❤ Po kar nekaj časa se je (v eni od objav v naši fb skupnosti (DOJENJE PO PRVEM LETU – SRČNA SKUPNOST) vnela burna razparava glede dojenja starejših dojencev. Ker ste nekatere v naši skupnosti že dolgo, poznate moja stališča, mojo pot dojenja in moja prizadevanja glede normalizacije dojenja po naravni poti. Nekatere pa ste v skupni krajši čas in ker v zadnjem času nisem bila toliko aktivna v naši skupini kot prej, morda ne veste, da v naši skupini spoštujemo različne poti dojenja po prvem letu in po naravni poti, ob čemer je temeljno vodilo starševstva in materinstva, ki ga v naši skupini spodbujamo in učimo, spoštljiv, podporen in sočuten odnos do otroka in do sebe. Spodbujamo zavest o tem, da mame ne smemo pozabiti na svoje potrebe (in želje), ki so ob skrbi za otroke dostikrat postavljene na stran (potreba po spanju, počitku, avtentičnosti …).

Skupino Dojenje po prvem letu – SRČNA skupnost sem ustanovila avgusta 2017 z vizijo, da bi to obdobje dojenja v naši kulturi postalo sprejeto in razumljeno. Že takoj ob odprtju skupine se nas je nabralo veliko podobno mislečih in začele smo ustvarjati pravo srčno gibanje ter s svojimi izkušnjami in delom pomagale soustvarjati bolj odprto in sprejemajočo družbo.

Materinstvo je odnos, je dvosmerni proces, ki poteka med mamo in otrokom, in v katerega sta aktivno udeležena oba, mama in otrok. Dojenje je del tega procesa in pravtako sta v proces dojenja aktivno udeležena oba, mama in otrok od samega začetka in, seveda, do konca. Dejavnikov trajanja dojenja je več, a dejstvo je, da sta pomembna dejavnika tako mama kot otrok. Zato težko gledamo na trajanje dojenja samo iz vidika matere ali pa samo iz vidika otroka, ker je odnos preplet vidikov enega z drugim. Mama je sicer v odnosu dojenja tisti odgovorni člen, ki lahko regulira trajanje dojenja, skoraj bi lahko rekli v absolutnem smislu, četudi kaže otrok preference po drugačni poti. A upoštevajoč specifike materinskih možganov, lahko rečemo, da ženska ob svojem otroku doživi rojstvo v mamo, kar pomeni, da se povečajo empatija, naklonjenost do sprejemanja in zadovoljevanja otrokovih potreb, odzivnost, intuicija itd., kar vse vpliva na to, da postanemo bolj odprte v odnosu z otrokom in torej, da bolj odprto sprejememamo tudi otrokove potrebe po dojenju, kar pomeni, da otrok v procesu dojenja nikakor ni pasivni člen.

Na splošno je še vedno precej razširjeno prepričanje, da so otroci nekompetentna bitja, ki jih je treba zdresirati, da bi se razvili v kulturno sprejemljive odrasle osebe. A praksa in tudi znanost potrujejta, da smo ljudje že mot dojenčki opremljeni z vsemi komepetencami, ki nam omogočajo preživetje in razvoj. Rodimo se z zmožnostjo dajanja signalov, ki nam omogočajo fizično bližino matere, s čimer dosežemo, da imamo na dosegu hrano, ljubezen, toplino – vse, kar potrebujemo za preživetje in razvoj. In te sposobnosti ne izginejo kar naenkrat, tam nekje okoli prvega leta, ko mislimo, da moramo otroku jasno postaviti mejo, da se ne sme več dojiti. Vsak otrok nosi v sebi zapis, kako dolgo pot dojenja potrebuje in vsak otrok se je ravno iz tega vidika zmožen odstaviti sam in to v trenutku, ko pride njegov čas.

Otrok je torej povsem kompetenten, da sam zaključi dojenje, prav nobenega strahu ni, da bi se dojil do starosti, kot se bojijo nekateri strokovnjaki in tudi del splošne javnosti. 🙂 Mama ima ob tem seveda pomembno vlogo, in sicer, da spremlja otrokov razvoj in da se odziva na razvojna dejstva. Včasih rabi otrok samo malo spodbude, da se bo nehal dojiti. Včasih pa otrok rabi več časa, da se odstavi. Mame smo različne. Nekatere ne zmoremo dojiti toliko, kot otrok hoče, nekaterim je to povsem preprosto. Vse je odvisno od para, od odnosa. Edino, kar je važno, je, da je odnos spoštljiv do obeh, do matere in do otroka. Dojenje torej lahko poteka različno dolgo.

Otroci lahko kažejo zanimanje za dojenje dlje časa, dlje, kot je nekaterim ljudem možno sprejeti in dojeti. Znanstveno je dojenje po prvem letu slabo raziskano, a vseeno nekaj prispevkov obstaja. Največje veselje pa mi naredi nekaj popolnoma neznastvenega, in to je zgodovinsko in sodobno dejstvo, da dojenje po prvem letu, dojenje ob drugem, tretjem, petem, šestem letu, OBSTAJA. To je enostavno neizpodbitno dejstvo! Najdemo pa lahko zgodovinske vire, ki navajajo splošno sprejeta podporna stališča glede dojenja do 3. leta. Najdemo lahko znanstvene zapise o ljudeh, ki živijo v zahtevnih podnebnih razmerah, katerih otroci se dojijo nekaj let in pričevanja o tem, da se v takšnih razmerah kateri otrok doji tudi še po 10. letu. Poznamo sodobno prakso, ki se jasno kaže v naši srčni skupnosti, da dojenje po prvem letu obstaja. Nekateri otroci se dojijo še tudi po 2. in po 3. letu. Kot rečeno: to je dejstvo, ki ga ne more zanikati nobena znanost. Z druge strani pa imamo kulturno pogojene predsodke o trajanju dojenja. Nekaterim je dojenje starejši dojencev sprejemljivo, drugim ne. Vsak ima pravico do svojega mišljenja, tako kot ima vsak pravico do izobraževanja. To pa še ne pomeni, da ima vsak enake možnosti, zmožnosti in želje glede izobraževanja. Torej znanje o dojenju je lahko široko, lahko pa je samo na nivoju osnov. In od tod izvirajo predsodki, bi rekla.

V zadnjem času, vsaj moj občutek je takšen, postaja dojenje po naravni poti in dojenje po prvem letu kulturno nekoliko bolj sprejeto in seveda imamo v naši skupini občutek, da je vsem vse jasno in verjamemo, da smo mame, katerih otroci se dojijo nekaj let, psihično in socialno kompetentne osebnosti, ki dojenje po naravni poti doživljamo kot normalen proces v okviru spoštljivega in sočutnega odnosa do otroka.

Torej, mame, drage, naj dojenje traja tako dolgo, kot vama obema skupaj z otrokom ustreza, ne vsakemu posebej, skupaj. ❤❤❤

Za prav vsa vprašanja in komentarje sem z veseljem na voljo v naši skupnosti DOJENJE PO PRVEM LETU – SRČNA SKUPNOST.

Objem.
Aleksandra