MALČKI, VRTEC in SOCIALIZACIJA

Za otrokov razvoj in socializacijo je nekje do 3. leta bistvenega pomena varno in spodbudno ter ljubeče primarno okolje, to je najožja družina (mama in oče, sorejenci, stari starši), potem pa še malo širše ožje okolje, to so sorodniki in prijatelji, ki so del družine. Odnosi znotraj družine in bližnjih sorodnikov ter prijateljev in seveda drugi naključni, ali bolj načrtovani stiki z ljudmi in sovrstniki (ko gremo z otrokom v trgovino, k zdravniku, na tržnico, na rojstni dan, na obisk, na sprehod, na igrišče, v družbo drugih otrok itd.) so povsem dovolj za socializacijski štart. Otrok ne rabi biti nujno vključen v vrtec, da bi postal socializiran. Vključenost otroka v vrtec namreč ni pogoj za njegovo socializiranost, pač pa nekje do 3. leta. na otrokovo socializiranost odločilno vpliva socializacija v primarni družini in sicer ne glede na to, kakšne so razmere v družini. Družina enostavno ima največji vpliv na razvoj in socializacijo v zgodnjem otroštvu. Socializacija je širši pojem, kot ga uporabljamo v poljudnem smislu. Ponavadi, ko govorimo o socializaciji otrok, namreč mislimo samo na en majhen del socializacije, to je druženje z vrstniki. Na žalost, tudi strokovnjaki besedo socializacija kdaj uporabijo napačno. Beremo lahko izjave, kot so na primer: “Otrok socializije ne rabi.” Strokovnjak pa s tem misli, da otrok ne rabi biti vključen v vrtec, da bi postal socializiran. Strokovnjaki smo vpliven člen družbe in na mestu je, da v javnosti pišemo in govorimo strokovno in odgovorno!

Socializacija je vsakršna situacija preko katere človek spoznava in ponotranja kulturne vzorce družbe, v kateri živi. Preko odnosov s starši se otrok od prvih dni svojega življenja uči, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kakšne vrednote in norme obstajajo v družini in s tem se uči obnašanja v odnosih. S tem se uči odnosa do sebe in odnosa do okolja. Tako se gradi njegova osebnost in izgrajuje se model obnašanja. V vseh situacijah je posameznik tudi aktivni člen in tako tudi sam vpliva na okolico s svojim delovanjem (že dojenček, ko recimo s svojim obnašanjem – jokom na primer, prikliče mamo, da ga nahrani, pomiri, podoji …). Za zdrav razvoj vsak človek, vsak otrok, rabi socializacijo, prvobitno pa to pomeni, da naj ima v prvih letih zagotovljen stik z ljubečimi skrbniki (mamo, očetom) in da je udeležen v odnose tudi širše od skrbnikov (stari starši, prijatelji, sovrstniki), in da naj ima spodbudno okolje za svoj razvoj (ustrezna hrana, oblačila, življenjske razmere, svoboda gibanja, izražanja …). Vse to je že socializacija. Druženje in odnosi s sovrstniki pa so iz socializacijskega vidika bolj pomembni kasneje, po 3. letu, ko otrok začne razvijati zanimanje za povezovanje s sovrstniki. Seveda pa to ne pomeni, da moramo otroka namerno držati stran od drugih otrok, če ima rad stik z njimi. Nekateri otroci se že zelo zgodaj zanimajo za sovrstnike in uživajo v njihovi družbi.

Poznamo dve vrsti socializacije, neformalno in formalno. Vrtec, tako kot tudi šola, je formalna oblika socializacije. Družina pa je neformalen, a najpomembnejši dejavnik socializacije, saj otrokov prvi stik s svetom njegova mama in najožja družina. To pa ne pomeni, da mora biti družina edini okvir za socializacijo. Pri uvajanju v vrtec je bistveno, da sledimo potrebam in razvojni stopnji svojega otroka, da mu omogočimo toliko uvajalnega časa, kolikor ga rabi, in smo ob uvajanju z njim v vrtčevski sobi, če otrok to rabi, ter da ga zmoremo hkrati tudi podpreti in spodbuditi, ko je pravi čas za nov korak – da ne rabi več naše prisotnosti. To pa je doseženo, ko otrok preko starševske podpore začne vrtčevsko okolje in vzgojiteljico in pomočnico dojemati kot varno in razvije do novega okolja zaupanje. Pri uvajanju v vrtec je treba imeti predvsem dober posluh zase in za otroka, da zmoremo uvajanje voditi v smeri otrokovega razvoja.

NEKAJ VPRAŠANJ, NEKAJ ODGOVOROV

  • Ali beseda socializacija pomeni druženje z vrstniki?
    Ne. Beseda socializacija se nanaša na kompleksen proces spoznavanja in usvajanja kulturnih značilnosti, to je vzorcev vedenja, vrednot in norm ter prepričanj. Socializacija se začne takoj po rojstvu, ob prvih stikih otroka z mamo in traja celo življenje. Osnovni dejavnik socializacije je družina. Ostali dejavniki socializacije pa so še:
    – ožje in širše okolje
    – vera
    – vrtec
    – šola
    – vrstniške skupnosti
    – delovno okolje
    – mediji in tehnologija
    ____
  • Ali otrok rabi druženje s sovrstniki, da bi bil socializiran?
    Seveda. Otrok potrebuje interakcije z ožjim in širšim okoljem, da bi spoznal širše kulturne značilnosti in se z usvajanjem le-teh uspešno vključil v družbo, v kateri živi. V zgodnjem otroštvu za referenco in občutek varnosti, ki ga potrebuje za preživetje in razvoj, otrok nagonsko poišče in naslavlja odrasle osebe, na katere je varno navezan in to je običajno mama. Sovrstniki začnejo postajati pomembni nekje okoli 3. leta, pa še takrat otrok v sovrstniku ne vidi zaveznika, saj nagonsko čuti, da je referenca za varnost odrasla oseba. To pa seveda ne pomeni, da bo malček rade volje sprejel vsako odraslo osebo. Še vedno je najmočnejša referenca varnosti mama, postopoma pa tudi oče in druge osebe, na katere se otrok tekom razvoja in inetrakcij varno naveže.
    ____
  • Kaj je nesocializiran otrok?
    – če otrok živi brez rodnih primarnih skrbnikov (primeri otrok, ki so živeli z živalmi)
    – če skrbniki otroku odrekajo in v celoti omejijo interakcije z drugimi ljudmi (primeri otrok, ki so bili zaprti v sobo, določene vrste sirotišnic in druge okoliščine, kjer je kratena svoboda razvoja, gibanja in izražanja potencialov)
    – če skrbniki otroku ne nudijo osnovnih okoliščin za razvoj (ko skrbnik z otrokom nima spoštljivega telesnega in čustvenega stika ter drugih interakcij, pomembnih za razvoj, npr. govor, pisanje, branje, izločanje, hranjenje …)
    V takšnih primerih otrok ne more spoznati osnovnih značilnosti kulture (vrednot, norm, zorcev obnašanja), saj spoznava samo neprijetne in uničujoče značilnosti najožjega okolja. Ne-socializacija oz. odrekanje socializacije vpliva negativno na razvoj človeka.
    ____
  • Ali bo otrok nesocializiran, če ne bo šel v vrtec ob prvem letu starosti? Ne, ne bo nesocializiran, saj socializacija poteka tudi znotraj družine in je za prvo starostno obdobje, nekje do 3. leta, to najbolj pomemben socializacijski temelj za celo življenje.
    ____
  • Ali mora biti otrok do 3. leta z mamo doma, da bi bil uspešno socializiran? Ne, ni treba, da je otrok samo z mamo doma do 3. leta, da bi bil uspešno socializiran. Če se otrok ne vključi v vrtec, je za njegov razvoj pomembno, da ga starša vključujeta v odnose z okoljem (druženje s prijatelji, družino, obiski, možnost proste igre in interakcij z drugimi otroki, kulturne dejavnosti …). Sistem, v katerem živimo, nam omogoča eno leto porodniškega dopusta in dopusta za nego otroka, zato se po tem obdobju veliko mam vrne na delo, otroci pa se vključijo v vrtec ali druge oblike varstva. Tako pač je, in tudi otroci, ki se vključijo v vrtec, niso deležni samo “vrtčevske” socializacije, saj so še vedno del svojega doma, del družine in se “družinska” socializacija nadaljuje naprej. Nekaterim ta sistem ustreza, drugim ne. Nekatere mame pustijo službo in ostanejo doma z veseljem, nekatere izgubijo službo in ostanejo doma po sili razmer. Nekatere mame rade dajo otroke v vrtec, nekatere ne. Nekateri otroci gredo radi v vrtec, nekateri ne. Različni smo. Socializacija pa poteka tako ali drugače v vsakem primeru, če je otrok udeležen v spoznavanje in usvajanje kulturnih sestavin družbe, v kateri živi.

Srčne vsebine o materinstvu, otroštvu in dojenju najdeš tudi na moji FB strani: SRČNA FB in Instagramu: SRČNA IG.

Foto: Tatiana Syrikova, Pexels.