TRAVMATIČNA REALNOST UVAJANJA V VRTEC

IZKUŠNJE REALNOSTI

(1) ” … pri nama je pa GROZNO. 😢 Tak jok, da se mi srce trga. Jaz sem jo morala že takoj drug dan pustiti samo, ker ne dovolijo starsev v igralnici, kljub prošnji in joku moje punčke, se ne dajo. Prvi dan: pol ure – jokala brez prestanka. Včeraj: eno uro jokala brez prestanka … močno jokala, prav kricala, me klicala mami, mami, mami, tekala k vratom, ko sem jo končno vzela, je hlipala in se vsa tresla. Vzgojiteljica pa reče: Super ji je šlo. Sama pa sem stala pred vrati in poslušala njen jok. 🤦‍♀️🤦‍♀️🤦‍♀️ vceraj sva imeli še zdravnika popoldan in je tako jokala, ko jo je hotel prijeti in ji srcek poslušati, sploh je nisem mogla potolažiti, da jo je lahko cepil, smo jo trije mogli držat. Živa groza, res, 😞😞 sploh ne vem kaj naj …”

(2) Tudi v tem vrtcu ne dovolijo staršem, da so skupaj z otrokom v igralnici. Niti prvi dan ta mama ni smela biti z otrokom, čeprav se je ponudila, da ima za uvajanje 3 tedne časa in da bi bila prve dni rada z otrokom v igralnici: “Danes je tretji dan in dlje kot 1h30min ni tam. Joka, noče jest, noče na stranišče. Upam, da se čimprej navadi, ker je zelo stresno in boleče za vso družino.”

(3) “Ko sem vzgojitelici povedala, da bomo uvajali 3 tedne je svetovala, da ni to vredu za otroka, saj otrok to dojema, da bo mamica cel čas z njim in da pustimo otroka, kak se bo malo zaigral in to brez slovesa, saj so še premali, da bi razumeli, da mamica pride nazaj … Poleg tega sva danes z otrokom, ki bi naj bil z mano 3h v vrtcu, po 1h zapustila igralnico, saj se je začel jokat in vesit na mene zaradi drugega otroka, ki je ves čas jokal, ker sta ga starsa že pustila samega … Ne vem, sama sem zgrožena nad mišljenjem vzgojitelice, da je boljše da otroka čimprej pustimo samega, obenem pa čutim stisko, ker vem, da me bodo začeli postrani gledati, ker ne po tako kratkem času ne mislim otroka pustit samega tam.”

A se nam to res zdi V REDU? Zakaj smo TIHO? Zakaj vrtci staršem in otrokom, ki imajo čas za postopno uvajanje, NE DOVOLIJO prisotnosti starša v igralnici in zakaj NE DOVOLIJO postopnega uvajanja?

OTROCI doživljajo velike stiske, zavračajo hrano, tekočino, dotik, jočejo in hlipajo tudi nekaj ur, nekaj dni, nekaj tednov skupaj, tiščijo lulanje in kakanje, to je faking realnost, ljudje! Strokovnjaki v vrtcih postopno uvajanje pogosto dojemajo drugače, kot je mišljeno. To, da je vstop starša v igralnico prepovedan in da je otrok že prvi dan sam v igralnici in da otrokovo prisotnost v igralnici postopoma povečujemo po rigodnem urniku in se ne odzovemo na njegovo realno stisko ter da staršem vnobeni fazi ne dovolimo vstopa v igralnico in prisotnosti ob otroku, NI POSTOPNO UVAJANJE.

Postopno sočasno uvajanje je, da je starš lahko ob otroku v igralnici in da svojo pristonost postopoma zmanjšuje glede na odzive otroka in da se hkrati v ritmu otroka povečuje otrokova prisotnost v igralnici, ob spoštovanju strokovnega mnenja vrtca. Če vrtec reče staršem: “Ne smete biti v igralnici,” lahko to mnenje spoštujemo, ne pomeni pa, da ga moramo upoštevati, saj ne obstaja zakon, ki bi staršu prepovedoval biti ob svojem otroku. Poglejmo nekaj pravnih in strokovnih podlag.

ZAKONI, STROKOVNI DOKUMENTI, PRAVICE

3. člen ZAKONA O VRTCIH pravi, da vrtci delujejo po načelu:

  • enakih možnosti za otroke in starše, upoštevaje različnosti med otroki
  • pravice do izbire in drugačnosti.

Otrok, ki med uvajanjem joka in kaže odklonilen odnos, se lahko zaradi mene imenuje različen, drugačen. In po Zakonu ima pravico biti različen in drugačen. To tudi pomeni, da ga je treba obravnavati različno in drugače. Ali pa sem jaz neumna.

DEKLARACIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

s 4. načelom poziva starše, oblasti, in druge organizacije, da naj namenijo posebno skrb otroku in materi:

“Otrok mora uživati vse ugodnosti socialnega varstva. Imeti mora pravico do življenja in razvoja v zdravih okoliščinah. Zato je treba njemu in njegovi materi dajati posebno nego in varstvo. Skrbeti je treba zanj in za njegovo mater že pred porodom.”, kar pomeni tudi v času uvajanja v vrtec.

Otrok, ki med uvajanjem doživlja veliko stisko, se po moje ne razvija v zdravih okoliščinah, še več, to pomeni, da mu je pravica do življenja in razvoja v zdravih okoliščinah odvzeta, če vrtec staršem ne dovoli biti ob otroku v času njegove stiske. Ali pa sem jaz neumna.

Tudi KURIKULUM ZA VRTCE,

ki je nacionalni strokovni dokument in strokovna podlaga za delo v vrtcih, priporoča postopno uvajanje oziroma nalaga vrtcem odprto sodelovanje s starši, pri čemer imajo starši pravico, da se zadržijo v igralnici daljši ali krajši čas ter da se vključujejo v različne aktivnosti v dogovoru z vzgojiteljico.To pomeni, da je starš lahko ob otroku v igralnici krajši ali daljši čas v času uvajanja. Ali pa sem jaz neumna.

MINISTRSTVO za izobraževanje, znanost in šport

na svoji spletni strani Predšolskje vzgoje poziva vrtce, naj sodelujejo s starši in ne samo to, na spletni strani Ministrstva je zapisano, da imamo starši PRAVICO sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu ter oddelku:

“Sodelovanje vrtcev s starši je pomemben del kakovostne predšolske vzgoje. Starši imajo pravico sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu ter oddelku. Po dogovoru z vzgojiteljico ali vzgojiteljem predšolskih otrok lahko sodelujejo tudi pri vzgojnem delu, če ob tem spoštujejo strokovno mnenje vrtca.”

Z viri podkrepljen članek o Zakonu, priporočilih Ministrstva, Kurikulumu in Deklaraciji o otrokovih pravicah sem napisala tu: http://srcna.si/2019/08/30/postopno-uvajanje-v-vrtec-zakoni-in-uradna-priporocila/.

Povejte, prosim, kako lahko po vsem tem pravnem in strokovnem izhodišču, vrtec prepoveduje vstop staršem v igralnico, če bi bili radi ob svojem otroku in če bi radi svojemu otroku olajšali prehodno uvajalno obdobje? V tem odnosu starši spoštujejo strokovno mnenje vrtca, vrtec pa ne spoštuje PRAVICE staršev in otrok, ne spoštuje nalog iz Kurikuluma, ne upošteva Zakona o vrtcih. A je to prav? Je to v redu?

Še pred nekaj časa, ko se nisem še poglobila v Zakon in Kurikulum ter priporočila Ministrstva, sem staršem, ki so uvajali svoje otroke v vrtec, pomagala predvsem z opolnomočenjem glede otrokovih potreb in razvojne stopnje, da so se lahko bolj prilagodili otroku in začeli razmišljati o postopnem uvajanju. Zdaj, ko vem, kaj pravijo Zakon, Kurikulum in Ministrstvo ter Deklaracija o otrokovih pravicah, pa lahko naredimo korak naprej: povejmo staršem, da imajo PRAVICO biti z otrokom v igralnici, povejmo VRTCEM, da je njihova dolžnost, da sodelujejo s starši pri oblikovanju življenja in dela v vrtcih in da morajo staršem in otrokom v uvajalnem času omogočiti fizični stik, če otrok kaže različnost in drugačnost s svojim jokom in specifičnimi potrebami ter obnašanjem.

Travme ostanejo zapisane v telesu in duši, otrok pa še nima razvitih mehanizmov za reševanje travm, zato jih največkrat nosi s seboj naprej v življenje in jih prenaša na svoje otroke, če mu ne uspe najti sebe tekom razvoja. Zakaj otrokom povzročamo travme na sistemskem, državnem nivoju? Zakaj država travmatizira svoje otroke?