DOJENJE IN SAMOSTOJNOST

Dojenje in samostojnost se v naši družbi povezujeta predvsem s predsodkom o otrokovi nesamostojnosti in materini posesivnosti, sploh kadar je govora o dojenju po prvem letu. O tem slišimo pri pediatrih in psihologih, pa pri vzgojiteljicah in drugih strokovnjakih, pa tudi na splošno v družbi. Vsi se bojijo, da otrok ne bo samostojen. Kaj pa to pravzaprav pomeni – biti samostojen?

Da sam spiš, da sam ješ, da sam greš, da se sam igraš, da se ne prideš stisnit k mami, ko ti gre na jok, ali ko se prestrašiš, da skriješ solze, ko ti je hudo, da zdržiš sam, ko rabiš mamo, da potlačiš čustva in pokažeš poker face, da se nehaš dojiti, čeprav s telesom in umom še vedno čutiš, da rabiš hranljivi mamin dar življenja? Je to ta opevana samostojnost? Ali nista to prej osamljenost in samost? Kako naj ljubim sebe, če si moram ljubezen vsakič izreči sam?Postati samostojen ne pomeni delati vse sam, ljubiti samo sebe. Misliti samo sebe. Delati samo zase. To je narcisizem, ki ga je spodbudilo ravno pehanje otrok že v najzgodnejšem otroštvu v samost, v t. im. samostojnost. Prava samostojnost je sodelovanje, je dajanje in prejemanje, je odnos. Se prvič nasmehniti, da se lahko mama zaljubi vate, da lahko tudi ti ljubiš nazaj, da se učiš ljubiti in biti ljubljen. Da tako stopiš na pot sočutne samostojnosti.

Kako pa je z dojenjem in samostojnostjo? Večkrat slišimo, da naj bi otroku dojenje po prvem letu omejili in ga počasi zaključili, zato da bo otrok lahko postal samostojen. So otroci, ki se dojijo manj samostojni?Dojenje lahko zelo ugodno vpliva na vzpostavljanje čustvene vezi med mamo in otrokom (Fergusson in Woodward, 1999) ter na izgradnjo samostojnosti pri otroku. Raziskava dr. Jennifer Weaver (2018) je namreč pokazala, da daljše dojenje ugodno vpliva na senzibilnost matere in, da se zaradi tega tudi poveča materina spodbuda otroka pri njegovi avtonomnosti (Lawrence, 2008; Weaver, Schofield in Papp, 2018). Že dojenčkom, pravtako pa tudi doječim malčkom lahko torej pripišemo določene zametke samostojnosti in kompetentnosti, ko vsakič, ko začutijo nemir in stres, stečejo v topel materin objem k svoji najljubši dojki. Sesanje namreč deluje sprostilno in pomirjujoče.

Torej znajo doječi otroci sami, samostojno, brez ukazovanja in usmerjanja najti način, kako se pomiriti. Morda ti mehanizmi ne delujejo na razumski ravni, učinkujejo pa v smeri razvoja in napredka, kar bi lahko bila – priznajmo – karakteristika samostojnosti.