BITI ŽENSKA, BITI MATI

S porodom se ne rodi samo otrok, ampak se tudi iz ženske rodi mama. Vsi čestitajo mamici za porod, potem pa se pozornost usmeri na drobceno bitje in kar naenkrat vsi ti ljudje vedo o dojenčku in njegovih potrebah več kot mama:

“A se ti ne zdi, da ga preveč dojiš?” 
“Zakaj ga pa ne dojiš?” 
“Lačen je, premalo mleka imaš.” 
“Dojenčka ne smeš tako držati.”
“Zakaj ga imaš nonstop po rokah? Razvadila ga boš!”
“Doji naj se na vsaki dojki 10 minut, potem pa ga odložite v posteljico.”
“A že prespi noč?”

Če se ne pripravimo na dojenje in na materinstvo, nas takšni komentarji lahko zelo zmedejo in potem ne vemo več, kaj je zares prav. Ljudem okoli sebe zaupamo in mislimo, da govorijo prav. In v trenutku, ko bi na podlagi svojega znanja o dojenju in materinstvu lahko vsem zaprle usta, nam je namesto tega odvzeta integriteta. Odvzeta nam je moč materinstva, ker se nanj nismo pripravile. Zakaj pa bi se, če je pa to tako naravno? Materinstvo je naravna danost, a je tudi družbeno pogojen pojav, na oblikovanje katerega vplivata zgodovina in okolje.

Ženskost in materinstvo so v zgodovini velikokrat hoteli obvladovati moški. Iz 15. stoletja poznamo na primer miselnost, da naj bi nova nosečnost pokvarila mleko doječe matere. Otroka so predvsem v premožnejših slojih hitro po porodu materi odvzeli in ga poslali ponavadi na deželo k najeti dojilji zato, da bi lahko ženska karseda hitro ponovno zanosila. V tistem času so premožnejše ženske rodile veliko otrok, od katerih niso vsi preživeli. Kmetice pa so imele manj otrok, saj so med kmeti veljale druge vrednote materinstva in rojevanja. Dokler se je otrok dojil, kmečki par pogosto ni imel spolnih odnosov in so tako na naraven način preprečevali preveliko število potomcev. Danes se sploh ne zavedamo, kako zatirane smo bile – in smo pogosto še, samo na manj opazne načine – v svojem materinstvu.

Naučili so nas, da se moramo podrejati moškim. Naučili so nas, da je materinstvo manj vredno od parnertsva. Naučili so nas, da je treba ustreči svojemu možu, četudi ceno plačata otrok in materinstvo. Naučili so nas, da so potrebe moža več vredne od potreb otroka in naših osebnih potreb. Naše dojke so / smo spremenili v spolni simbol, prepričane smo, da smo najlepše, kadar smo spolno zapeljive, in da je to bistvo ženstvenosti. Naučili so nas razmišljati skozi oči moškega, zato še dandanes sebe rade vidimo v zapeljivih oblačilih, ker dobimo pozitivne povratne odzive.

Naučile smo se, da nam ta občutek pomeni zelo veliko … Učijo nas, da sta delo in kariera bolj pomembna od materinstva, da bomo več veljale, če bomo uspešne karieristke kot pa “samo” mame … Kakšna šola je to, drage moje?! Kakšna kolektivna zavest je to, ki na nezavednem nivoju oblikuje našo ženskost in naše materinstvo?!

Z dojemanjem sebe kot ženske skozi oči moškega tudi vstopamo v partnerske odnose in v materinstvo. Zato smo ob prvih izzivih materinstva in dojenja -, ko v prvih neprespanih nočeh po porodu in v prvih mesecih, ki sledijo, ko je dan enak dnevu, me pa samo previjamo, dojimo in pestujemo -, totalno šokirane. Želimo se vrniti nazaj, želimo biti spet ženske, brezskrbne in obožvane lepotice, ne pa scuzane, neprespane mame, ki se nam modni vrhunec zdi že, ko se iz pižame po nekaj urah uspemo preobleči v razvlečeno trenirko. 

Na splošno, se mi zdi, so naši sodobni moški zalo podporni glede materinstva in dojenja. Veliko se vključujejo v pomoč doječim ženam, pomagajo pri negi dojenčka, pomagajo pri starejših otrocih, pomagajo v gospodinjstvu. Danes, ko je nuklearna družina (mama-oče-otrok) osnovna družbena enota in v razširjeno družino nimamo več zaupanja oziroma smo zaradi razseljenosti izgubili stik, mislimo, da je ta mahjna celica zmožna vsega. A ravno ob rojstvu otroka se pokaže, kako krvavo včasih rabimo pomoč, četudi nam mož stoji ob strani. Včasih je za žensko kar nekaj tednov po porodu skrbel ženski krog družine, zato da si je opomogla in z dojenjem zagotovila otroku življenje. Danes pa vsa ta pomoč pade na svežega očeta, ki nima izkušnje poroda, ne razume čustev in občutkov materinstva in zato včasih zahtevamo preveč od naših mož, ko mislimo, da bi nas morali v vsem razumeti. Lahko smo vesele in hvaležne, kadar nam možje pomagajo pri materinstvu!

Sčasoma in ob dobri podpori moža in okolice se zadeve umirijo in materinstvo lahko postane predvsem užitek. Dojenje se ustali, naučimo se prepoznavati potrebe svojega otročka in dobimo občutek, da zadevo obvladujemo. Morda si lahko že vzamemo malo več časa zase, skočimo na hiter zmenek s prijateljico, k frizerju …

Kaj pa partnerstvo? Nekateri pratnerji so razumevajoči možje, drugi manj. V spolnosti smo si tako ženske med seboj različne, pravtako so različni moški in seveda se razlikujemo v spolnosti tudi kot ženske in moški. Koliko variacij! Glede na to, da obstajamo mame, ki dolgo dojimo in ki imamo tudi tri otroke in več, ne moremo reči, da nasplošno velja, da dojenje ovira sponost ali pa, da ovira partnerstvo. Pogosto namreč slišimo, da možje nagovarjajo svoje žene, naj nehajo dojiti, ker naj bi z dojenjem ovirale partnerski odnos. Nekateri možje težko sprejmejo, da žena doji dlje od enega leta. Morda tudi ženske na začetku dojenja nameravamo dojiti samo eno leto, pa se potem izkaže, da nas dojenje nič ne ovira in dojimo naprej, ker se otrok želi še dojiti.

Zaradi nepoznavanja dojenja smo kot družba ob vsakih težavah doječega otroka najprej v dvomih glede dojenja. Mislimo, da bi prenehanje dojenja rešilo vse težave. Tako si tudi mislimo, da bi s prenehanjem dojenja mati spet postala žena in ženska. A to ni možno. Ko si enkrat mama, se v tebi zgodi edinstven preporod, ki ga ni možno več zanikati. Te reke ni možno preusmeriti, če se le zavedamo moči, ki nam jo daje materinstvo. Tudi dandanes nam želijo odvzeti materinsko moč, ko nas na vsakem koraku opominjajo, da materinstvo ni vse, da smo preveč skrbne, preveč zavzete, preveč dojimo, preveč smo z otroki, preveč jim nudimo, preveč se razdajamo, da smo preveč … matere?! A smo spet v isti šoli kot nekoč v zgodovini?! Mhm, drage moje mame. To so prikrite manipulacije. Ne pustimo se jim. Zaupajmo vase in v svoje materinstvo! Ženska z materinstvom namreč dobi moč. Moč, da se skupaj z razumevajočim možem usedeta na družinski prestol, v katerega naročje povabita svoje otroke.

Spolnost je le en del partnerstva. Reklame, filmi, družbene aktivnosti in vzorci nas želijo prepričati, da telo ženske pripada moškemu, da je spolnost najpomembnejši vidk partnertsva, da je v spolnosti tista prava moč in potrditev zveze, in da je treba otroka čimprej odriniti od matere, da bi postal samostojen, mati pa bi spet postala ženska. Zato smo ženske danes lahko razpete med vlogo matere in vlogo žene. Čutimo, da nas rabijo na obeh koncih in čutimo pritisk. Čutimo tudi svoje potrebe … A nas kdo vpraša, kaj pa me želimo od partnertsva in materinstva? Povejmo na glas, pogovarjamo se o spolnosti, o partnerstvu, o materinstvu. Da bomo našle svoj pravi jaz kot matere in ženske ter partnerke v družini.

Danes je težko biti ženska … Biti lepa, uspešna ambiciozna ženska, biti čudovita, čutna mama, na razpolago potrebam otrok, razumevajoča soproga in seksi zapeljivka, ki s starostjo ne sme izgubiti čara mladosti … Danes imamo lahko vse, kar srce poželi. Lahko pa nimamo nič, ali imamo nič. Kaj je razlika? Kaj sta sreča in zadovoljstvo, ko odstranimo vse površinsko in materialno? Kaj sta sreča in zadovoljstvo za žensko in za mamo novega tisočletja?