DOJENJE in UVAJANJE V VARSTVO

Dve poglavitni vprašanji se porajata, ko se začne približevati vstop v vrtec oziroma v jasli. Prvo vprašanje je, ali moram z dojenjem zaključiti ob vstopu v vrtec, drugo pa, ali bo otrok lahko zaspal brez dojenja. Na obe vprašanji lahko odgovorim zelo preprosto in jasno. Na prvega z ne, na drugega pa z da. Ampak vas najbrž zanima ozadje teh dveh odgovorov, kajne? Z veseljem razložim.

Zakaj je smiselno ohraniti dojenje ob vstopu v vrtec?

Nekje do enega leta približno dojenček dojema sebe in mamo kot eno. Okoli 6. meseca začne vzpostavljati prvi objektni odnos in sicer z deli materinega telesa, kot so prsi, oči, lasje, glas. V tem času se začneta separacija in individualizacija, ki imata zaključek v psihološkem rojstvu otroka, ko se le-ta nekje okoli 3. leta dokončno zave, da je on sam svoj človek, ločen od matere.

Znak, da je začel otrok ločevati med seboj in mamo, je na primer strah pred tujci, razvojna faza, ki se pojavi okoli 8. meseca. Bistvenega pomena v tem (in v vsem) času je zaupanje, ki sta ga zgradila mama in otrok v mesecih po rojstvu. Gre za varno navezanost, ki je temelj dobrega otrokovega razvoja. Z ustreznim odzivanjem na otrokove potrebe pripomoremo k zdravemu razvoju otroka v zrelo in samostojno osebnost, polno zaupanja vase in v sočloveka. Dojenje in odzivanje na otrokove potrebe z dojenjem sta del tega odnosa in navezave med otrokom in mamo. Z dojenjem si namreč otrok sam zagotovi idealen način  umirjanja in sproščanja. Ko se otrok doji, pride preko sesanja, nošenja (ali sedenja v naročju) in telesnega stika do stimulacije vagalnega živca, ki je eden od najbolj pomembnih delov parasimpatičnega sistema možganov in ki človeku omogoča, da se umiri, pomiri in sprosti. Zato večkrat slišimo ali beremo, da dojenje ni samo hranjenje. Se pravi ta stavek ni samo idealiziranje dojenja, kot marsikdo misli, ampak ima umirjanje ter sproščanje z dojenjem zelo jasno in znastveno dokazano osnovo. Zakaj bi torej prekinili z dojenjem, ko se pripravljamo na, ali ko doživljamo, nek stresni dogodek skupaj z otrokom? Ravno dojenje mu bo v stresnih situacijah, kot so uvajanje v novo okolje in spoznavanje novih ljudi ter sklepanje novih odnosov, zagotovilo najbolj ustrezen in naraven način umirjanja. Poleg tega dojenje ugodno vpliva tudi na mamo, saj je med dojenjem tudi njen vagalni živec ugodno stimuliran. Ko po nekaj mesecih pride do prvih okužb in zbolevanj, je dojenje lahko v veliko podporo pri okrevanju. Dokazano je, da dojeni otroci hitreje okrevajo in bolezni prebolevajo v milejših oblikah, saj z dojenjem dobijo znatno količino sestavin za izgradnjo dobrega imuskega sistema. Prav tako ima koristi od dojenja po enem letu tudi mama, saj dojenje zmanjšuje tveganje za raka in osteoporozo. A na koncu gre še vedno predvsem za zaupanje med otrokom in mamo. Težko se je z dojenjem odzvati vsakič, ko otrok pokaže potrebo, ker smo utrujene, rade bi počele kaj drugega, skuhati je treba, sorejenci kličejo itd. Starejši kot je otrok, več je zmožen razumeti in slej kot prej tudi razume, da je treba včasih na dojenje malo počakati. Zaupanje pa je obojestranski pretok dobre energije. Otrok mami popolnoma zaupa, zakaj torej ne bi še mama otroku? Otrok, ki uspeva v spodbudnem in zaupljivem okolju, ne more imeti slabih namenov. Edini cilj, ki ga ima je, da bi živel in da bi se udejanil v vsej svoji polnosti. Zakaj ga torej ne bi podprli?

Kako bo zaspal sam?

Tu sta zopet najbolj pomembna zaupanje in varna navezanost tako na mamo (oziroma na skrbnika) kot kasneje na vzgojiteljico. Otrok v starosti enega leta se varno navezuje na odrasle osebe. Drugih otrok iste starosti, kot je on sam, še ne dojema kot svoje zaveznike. Ob vstopu v vrtec tako otrok potrebuje veliko občutka, da se ne podaja v prazno in da je vedno blizu nekdo, ki bo poskrbel zanj. Zato potrebuje na začetku mamo, ki mu bo nudila varen pristan, kamor lahko pride vsakič, ko občuti nelagodje zaradi raziskovanja novega prostora in interakcij z novimi ljudmi. Povsem na mestu je torej, da otroka uvajamo v vrtec toliko časa, kolikor ga rabi in ne kolikor določajo pravila vrtca. Otrok pri enem letu se še ne zna sam spoprijemati z izzvi, ki jih prinaša uvajanje v novo okolje. Zato potrebuje mamo, ki mu s svojim obnašanjem sporoča, da ve, kaj se z njim dogaja. S tem ne mislim, da mora mama izražati zaskrbljenost in nelagodje, ampak je bistevno, da se mama dobro pripravi, kako bo uvajanje vodila, zato da bo ob tem samozavestna in sproščena. Ko se otrok ob postopnem uvajanju v vrtcu sprosti, ko začne okolju zaupati in ko se naveže na vzgojiteljico, pride do »točke preloma«, in takrat je pripravljen, da bi lahko zaspal brez mame. Se pravi, dobra pripravljenost in sproščenost ter zaupanje mame vase in v otroka ter odprta in pretočna komunikacija z vzgojiteljico so tiste komponente, ki bodo zagotovo pripeljale do dobrega zaključka uvajanja in cilja. Cilj uvajanja pa je: zadovoljen otrok, ki je sprejel novo okolje in se v njem zna sprostiti ter uživati in zna zaspati brez dojenja oziroma brez mame.