1. Kdaj je čas, da začnemo?
Otrok je zrel za uvajanje hrane takrat, ko daje jasne znake za to. Včasih mislimo, da že pri treh ali štirih mesecih otrok daje znake za lakoto, ko začne tlačiti rokice v usta in se izdatno sliniti, nas aktivno opazuje med jedjo, morda postane celo bolj siten in manj spi. A to niso nujno znaki zrelosti za uvajanje hrane. Pri 3. mesecu nekje se res začneta bolj opazno razvijati gib in koordinacija roka-usta, ki sta priprava na hranjenje. Otrok se v tem času začne tudi zanimati za svojo okolico veliko bolj kot prej. Počasi začne oponašati obraze drugih in se s tem učiti odzivanja na okolico. Če vas 4 mesečni otrok oponaša med hranjenjem, še ne pomeni, da je lačen. Izdatna slina je posledica razvoja žleze slinavke. Manj spanja in plitkejši spanec pa sta lahko posledica razvoja in tudi drugih dejavnikov, ne pa nujno lakote.

Otrok je za hrano razvojno zrel nekje okoli 6. meseca starosti, ko:

• je zmožen vsaj delnega samostojnega sedenja ob ustrezni opori skrbnika (še bolje, če že lahko samostojno sedi)
• začne hrano sam prijemati in jo dajati v usta
• ne izplazi več jezička
• ko je zmožen kontrole žvečenja in požiranja
• je črevesje zrelo za predelovanje hrane

2. Kakšno hrano ponudimo?
Mnenja strokovnjakov so zelo različna. Različne so tudi navade in prepričanja posameznih družbenih (širših in ožjih) okolij. Nekateri so vsejedi, drugi vegetarijanci, tretji se prehranjujejo po paleo dieti itd.. Nekateri začnejo z zelenjavo, drugi s sadjem, tretji z jajci. V vsej poplavi sodobnih strokovnih priporočil, ki se hitro spreminjajo in družbenih navad, ki jih je težko spremeniti z novimi dognanji ali tradicionalnimi znanji iz daljne preteklosti, je včasih težko izbrati pametno. Možnosti je veliko, a v vsakem primerju je pomembno, da je hrana:

• sveže pripravljena
• pridobljena v sozvočju z naravo
• lokalnega porekla
• izbrana glede na letni čas

V začetno prehrano dojenčka pa ne sodita sladkor in sol. Začimbe uporabljamo glede na njihove značilnosti, uvajamo jih lahko tako kot vso drugo hrano. Maščobe so pomemben del prehrane. Zdrave surove maščobe nam dajejo občutek sitosti, ugodno pa vplivajo na celoten živčni in hormonski sistem. Nekateri strokovnjaki prisegajo na maščobe rastlinskega, drugi pa na maščobe živalskega izvora, ali kombinacijo objega. V današnji poplavi različnih in kontradiktornih informacij je pri izbiri hrane najbolj pomembno, da vklopimo zdrav razum.

3. Ali je treba zamenjati dojenje za obrok hrane?
V priročnikih zasledimo natančne tabele, ki narekujejo, kdaj naj bi otrok dobil določeno živilo (meso, jajca, kravje mleko, gluten itd.). Dojenčki imajo ponavadi svojo pot sprejemanja določenih živil. Nekateri imajo radi zelenjavo, drugi meso, treji oboje, četrti bi se dojili in nič jedli. Pogosto instinktivno zavračajo zelenjavo, v kateri so grenčine. Pogosta je tudi ‘gladovna stavka’, ki se zgodi okoli 8. meseca starosti. To je ponavadi prehodna faza, morda je čas, da spremenimo način hranjenja od pasivnega k bolj aktivnemu in otroku omogočimo, da se hrani sam. Zato je tudi pomembno, da dojenja ne ukinjamo za obroke, ampak da dojimo vedno, kadar otrok rabi, naj bo to pred ali med hranjenjem ali po hranjenju. V času t. im. gladovne stavke dojenje še kako prav pride! V knjigah o uvajanju hrane najdemo nasvete o tem, in tudi pediatri, dietetiki in patronažne sestre pogosto svetujejo, kako dojenje strateško zamenjati za obroke hrane. Otrok dojenje potrebuje še kar nekaj časa po uvedbi hrane in v resnici ukinjanje podojev na račun hrane ni potrebno. Uvajanje je postopen proces in nikamor se nam ni treba muditi. Sčasoma pa vsi otroci preidejo na družinsko prehrano, vsak s svojimi posebnostmi, seveda.

4. Črpanje mleka za kašice, adaptirano mleko in rastlinska mleka
Pravtako ni potrebno črpati mleka za kašice, ali vpeljevati adaptiranega mleka, če se otrok doji, saj z dojenjem dobi toliko mleka, kot ga rabi. Hrano lahko naredimo na pari ali na vodi. Dokler se otrok veliko doji, ne potrebuje živalskega mleka, rastlinskih ‘mlečnih’ napitkov pa sploh ne. Če za vso hrano velja, da je najbolje, če jo uživamo surovo oziroma sveže pripravljeno, velja to tudi za rastlinska mleka. Rastlinski napitki ne morejo biti nadomestek za materino mleko. Lahko jih uporabimo kot popestritev, poiščimo pa takšne, ki nimajo dodanega sladkorja, ali pa jih pripravimo doma.

5. Kašice ali samostojno hranjenje?
Če se odzivamo na otrokov razvoj, potem se zdi uporaba metode samostojnega hranjenja, Baby Led Waning, bolj smiselna kot pasiranje. A tudi pasiranje ima svojo osnovo. Iz zgodovine in pri naravnih ljudstvih poznamo predžvečenje, ko mama hrano dobro prežveči, potem pa ponudi otroku. Mamina slina deluje kot pomoč pri otrokovi prebavi. Pri pasiranju hrane z napravami te koristi, seveda, ni.

Vsak otrok je drugačen in vsak se po svoje odziva na novosti. Večinoma pa otroci radi delajo sami. Z metodo BLW se otrok na naraven način uči koordinacije rok, spoznava strukture in okuse ter posledice svojih dejanj. Takšen način uvajanja hrane lahko traja nekaj dlje časa kot pasivno uvajanje hrane, ko otroku dajemo spasirano hrano na žlički v usta. Nekateri otroci izgledajo povsem zadovoljni, če jih nekdo pita, drugi jasno pokažejo, da se želijo haniti sami. Včasih pa nekaterim paše, da jedo sami, drugič pa bi radi, da jih hranimo mi. Pogosto tudi otroci želijo hraniti nas. To je ples ljubezni, saj vemo, da gre ljubezen skozi želodec. J Odzivajmo se na iztočnice svojega otroka!

6. Kako poteka hranjenje?
Otroku je pomembno, kdo ga hrani in kako se hrani. Če otroka hranimo mi, naj bo nameščen tako, da nas lahko dobro vidi, ko mu damo hrano v usta. Nikomur namreč ni prijetno, če ga kar nanekrat nekaj preseneti od zadaj. V komunikaciji imamo radi, da soudeleženca vidimo. Tako je tudi pri uvajanju hrane, saj je to svojevrstna in intimna komunikacija med mamo in otrokom. Če otroku omogočamo samostojno hanjeje, je pomembno, da je hrana nameščena v vidnem polju otroka, pred njim in da jo zlahka doseže. Nekateri dojenčki se ne marajo hraniti v stolčku in za mizo … Hranjenje lahko poteka tudi na tleh, samo zaščitimo jih pred umazanijo. Hranjenje naj bo prijetno opravilo, za katerega ne rabimo natančnih načrtov in urnikov, niti  tehtnice ne. Delajmo po občutku, odzivajmo se na otroka!

7. Koliko hrane?
Hranjenje naj ne bo tekma za še eno žlico za atija. Danes se mame pogovarjajo o hrani v gramih in ne sestavinah, kot sem zasledila na veliko forumih. Vprašanja se sučejo le še okoli številk in mer: koliko gramov je pojedel, koliko mililitrov je popil, ali mu dam premalo gramov hrane ipd. V priročnikih za uvajanje hrane pogosto najdemo priporočila, koliko gramov hrane naj bi otrok pojedel na en obrok ali v enem dnevu. Po nepotrebnem! Hrana niso grami, hrana so raznolika živila, vsako s svojimi značilnostmi in njihov skupni imenovalec ne morejo biti grami. Najlažje je, da hrano pripravimo za otroka in zase hkrati, kasneje seveda kar za celo družino! Otrok ne rabi zelo posebne hrane in lahko hitro preide na družinsko prehrano, ki jo seveda lahko rahlo prilagodimo (določene sestavine lahko dodamo sebi posebej). Poje pa naj toliko, kot mu ustreza.

8. Alergije
Najpogostejše so alergije na kravje mleko in mleko drugih živali, na jajca in na sojo. Pogosti težavi sta tudi alergija oz. preobčutljovost na gluten in celiakija in pa alergije na oreščke in lupinasto sadje ter citruse. Včasih že v fazi izključnega dojenja opazimo otrokovo preobčutljivost na določna živila. To nam je lahko v pomoč, ko uvajamo hrano. Vsako hrano uvajajmo postopoma. Če imamo v družini alergije, obstaja več možnosti, da jo bo imel tudi otrok, zato smo pri uvajanju toliko bolj pozorni. Kadar otroku damo priložnost, da se hrani sam, je manj možnosti za vnos večjih količin alergenov, saj na začetku otrok ne more vnesti v usta veliko hrane, ker se šele uči prijemanja in premikanja rok k ustom. Poleg tega je reakcija lahko vidna že takoj na otrokovih rokah in okoli ust in lahko hitro preprečimo nadaljni vnos alergenov.