BITI MAMA

K pisanju me vedno kaj spodbudi … Včasih je izjava, spet drugič morda film ali pa je vzdušje kakšne glasbe tisto, ki me napelje na razmišljanje … Danes gledam svojega skoraj dvoletnega sinka med dojenjem in razmišljam o materinstvu in dojenju, o materinstvu in nedojenju.

Biti mama je dandanes lahko sila zahtevno. Na vsakem koraku se srečamo z izzivi: je to in to dobro za otroka? Bom naredila narobe, če …? Kako naj to in to uredim, da bo v dobro otroka? Kako bo okolica sprejela, da … ? Ob pojavu težav z dojenjem, na primer, se lahko hitro zapletemo v začaran krog napačnih informacij in odločitev, ki omajejo zaupanje vase in nas spravljajo v tesnoben obup z občutkom, da nismo dobre mame. Pa bi rade samo pomagale svojemu otročku … A ni to naravno? In, a ni čisto vseeno, kako pomagamo, če sta na koncu zadovoljna otrok in mama? Ni čisto vseeno, a pustimo to za globjli drugič.

foto: ©SRČNA

Dandanes se veliko, morda celo preveč, sprašujemo o tem, kako biti dobri starši, kako biti dobre mame. Kot, da bi izgubile stik same s seboj, kot da bi izgubili stik s prejšnjimi generacijami, ki so izgubile stik s predprejšnjimi generacijami … Nekatera dobra znanja so se skoraj izgubila, res je, a jih skušamo obuditi. Spet druga so še kako živa in to je dobro. Nekatera napačna znanja iz preteklosti poskušamo nadomestiti z novimi, nekatera napačna pa se kar ne dajo pregnati … Ne vem, kako je bilo včasih. So se mame vedno spraševale o tem, ali so dobre? Ne vem, kako bo, ko bom babica. Se bo moja hčerka sprašvala, ali je dobra mama? 

A nekaj je gotovo: z rojstvom otroka se rodi tudi mama. Mama je ženska neskončnih zmožnosti. Prej bitje s službo, partnerjem in z družino ter s prijatelji, s svojim krasnim takšnim ali drugačnim uspešnim življenjem, se z rojstvom otroka porodi v … materinstvo. Iznenada se začne odpirati popolnoma nov svet. Nič ni več, tako kot je bilo. In nikoli več ne bo. Ponoči ni več mirnega globokega spanca, kajšele lepotnega spanca, čez dan ni časa za lakiranje nohtov in vihanje trepalnic, večerno druženje s prijatelji in zabave za nekaj časa odpadejo … Knjige? So samo še priročniki o tem, kako delati prav in dobro za otroka … Na hitro izgleda, kot da se je sesul ves svet. V resnici pa nam ravno materinstvo lahko daje neizmerno moč in izpolnjujoča sreča in veselje sta še vedno tu: v drobnih drugih, v otroku, v partnertsvu, v sebi.

O dojenju danes vemo več, kot so vedeli včasih. Pa še vseeno se mi zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi vedeli manj podrobnosti in videli širšo sliko. Dojenje kot del materinstva je lahko danes velik izziv in velikorat se nedojenje neposrečeno povezuje z vprašanjem o tem, ali sem dobra mati. Ali sem naredila vse, kar sem lahko? Zakaj imam občutek, da me okolica obsoja, ker ne dojim?

Na tem mestu bi se rada oglasila kot mama, ki ji dvakrat dojenje ni šlo, tretjič pa še teče in to že skoraj dve leti. Rada bi govorila o občutkih, ki se pojavijo, ko prenehamo dojiti zaradi težav z dojenjem. Ti občutki so močni in ni se lahko spopasti z njimi. Danes se gibam veliko več v svetu doječih mam, kot sem se v času, ko sta se dojila moja prva dva otroka. Veliko več vem o dojenju, o otroštvu, o porodu. Poznam marsikatero tegobo dojenja in sem najbrž zato tudi bolj samozavestna, ko naletim na kakšno težavo. To je res, izkušnje te okrepijo. Res pa je tudi, da moraš biti odprt za znanje. Pri prvih dveh otrokih nisem bila preveč odprta, čeprav sem bila prepričana, da sem najbolj sproščena mama na svetu in da bo šlo vse lepo gladko, kot sem si zamislila. Ko pa sem naletela na težave, sem hitro izgubila zaupanje vase, ker enostavno nisem imela znanja – nisem poznala fiziologije dojenja, čeprav se mi je zdelo, da nekaj pa vseeno vem.

V mojem krogu prijateljic sem bila ena prvih, ki je imela otroke, tako da mi tu moj krog žensk ni mogel pomagati. S svojimi težavami se na njih sploh nisem obrnila, ker sem bila prepričana, da sama najbolje znam in zmorem. Zdaj vem, da bi takrat rabila nekaj takega, kot sem jaz danes: srčno podpornico pri dojenju, ki bi me razumela in me pobožala ter objela, z mano jokala, potem pa bi me malo brcnila v rit z verodostojnimi informacijami in mi dnevno vlivala novo energijo, da bi lahko težave rešila v prid dojenja. In zdaj tudi razpoznam light motiv svojega delovanja na področju pomoči pri dojenju. V sebi čutim močno potrebo in željo po tem, da bi mamam, ki se znajdejo v težavah z dojenjem, razsvetlila pot, razložila bistvo njihovih težav in poskušala najti optimalne rešitve, da se dojenje obdrži. Zakaj? Zato, ker sem prepričana, da je dojenje proces za življenje. Zakaj sem prepričana? Zato, ker je večino težav možno rešiti, če le poznaš osnove dojenja. Zakaj bi morali težave reševati tako, da se rešijo v prid dojenja, če je pa dojenje včasih eno samo trpljenje? Zato, drage mame, ker je možno! In s pravim pogledom ter znanjem tudi veliko lažje kot brez.

Največkrat smo samo zapletene v kobčič napačnih predstav in informacij o dojenju. Zato dojenje v času negativnega stresa dojemamo kot težavo in ne kot rešitev težav. Največ zapletov z dojenjem pa reši ravno dojenje. Uf, kaj zdaj ta ženska filozofira in kaj bi rada povedala? Rada bi razjasnila, da večina težav, ki so povezane z dojenjem, ne izvira iz dojenja samega, ampak gre največkrat za to, da ima otrok kakšno specifično lastnost ali težavo, ki dojenje naredi neprijetno. Ali pa so težave nekje drugje, a si jih je težje priznati, zato je najlažje iskati vzrok v dojenju. Tudi neznanje in nepodporna okolica ponavadi pripomoreta k temu, da namesto odkrivanja pravega vzroka za težave, poskušamo olajšati izkušnjo dojenja z vpeljavo raznih pripomočkov in pripravkov. Že v porodnišnicah se dogaja, ko po prvem tehtanju ugotovijo, da otroček nič ne dobiva na teži, mami nihče ne razloži, da naj otroka pristavlja k prsim dan in noč, če je treba, ampak predlagajo dodatek prilagojenega mleka po flaški. Zdaj je v porodnišnicah tako moderno puščati otroka kar spati prvi dan po porodu, češ, da je utrujen in da mu je slabo. Nekaterim je najbrž res slabo in so zaspani od medikaliziranega poroda, ampak, dajmo, vklopimo možgane: če otrok prvi dan in noč prespi in se nič ali zelo malo doji, najbrž res ne bo pridobil na teži. Vemo, da je drugi dan po porodu najbolj kritičen, saj je mleko še kolostrum, dete pa lačno za znoret. In osebje je začudeno, kaj se dogaja. In sledi panika: a vi kaj dojite? A imate sploh mleko? Bomo kar malo dodali … In že se začne tehtanje, dodajanje, črpanje, ena sestra reče tako, druga drugače, pediater je pa samo nezadovoljen s težo …

Z neznanjem v takšni sitiaciji, drage mame, smo v pasti, z znanjem pa lahko vzamemo zadeve v svoje roke. Mama potem črpa, dodaja adaptirano mleko, pije čaj za dojenje, kokosovo vodo, pivo, je sezamove ploščice, polento, kokošjo juho, ni, da ni, otrok joče in joče, nič ne pomaga … Pa pride še duda, pa nastavki. Pa so nastavki gor, pa nastavki dol, pa krvave bradavice, pa otrok poliva, pa bruha, pa prdi in stokrat kaka, ali pa nič ne kaka, pa dobi vetrovne kapljice, pa cuker na dudo, pa otroka hrani očka, da mama malo odspi, ker, če bo še malo budna in v stiku z jokajočim detetom, je naslednja stopnja samo še pekel … Se bere znano? In, veste, kje ste? V začaranem krogu blaženja posledic težav, nikakor pa to ni reševanje težav z dojenjem. In, veste kaj? Jaz popolnoma razumem, da se dojenje zdi kot ena sama agonija in da je želja po tem, da bi se ta agonija nehala, povsem legitimna.

V takšnem stanju je mamina samozavest omajana, zaupanje vase podrto, otrok nesrečen, sveži oče tečen, tašča prigovarja, mama ne zagovarja, še oče se vmeša … In nemalokrat se poslužimo flaške in adaptiranega mleka, da otrok vendarle malo zaspi, svet se umiri in vse izgleda, kot da je našlo svoje mesto. Potem se lahko v nas naseli občutek miru, a vseeno ga nekaj gloda. Nekaj nam ni čisto prav. Naš notranji glas nam ob joku otroka pravi, pristavi ga k prsim, morda pa vseeno steče. Pa se potem ustavimo in rečemo, bi se rada vrnila nazaj v jok in stok? In boj se začne … Ali sem kljub temu, da ne dojim, dobra mama? Zakaj me sploh napadajo ti občutki neuspeha, ko pa nam je sedaj prav lepo? Otrok sicer še vedno veliko joka, a končno imam občutek nekega reda … Bližnji me sprašujejo, če dojim in napada me občutek, kot da mi hočejo naprtiti slabo vest, ker ne dojim.

Kakšno močni občutki so to! Poznam jih zelo dobro, saj sem jih dvakrat izkusila in se z njimi borila. Rada bi pa povedala, da mamic, ki ne dojijo oziroma, ki nismo dojile načeloma nihče ne obsoja. Obsojanje vedno pride od znotraj iz nas samih. Zakaj? Zato, ker je želja po dojenju najbolj osnoven odziv na potrebe otroka. Večina žensk, ki se rodijo v mamo, občuti močen občutek, da bi rade svojega otročka dojile. Ta občutek je povsem naraven, saj ga je narava vgradila v nas zato, da preživimo. Ko pa se pri tem srečamo s težavami in ne najdemo rešitev ter dojimo s težavo, ali pa dojenje opustimo, se v nas naseli občutek, da nismo izpolnile svoje vloge. Tudi to je povsem naraven, normalen občutek in imamo vso pravico, da tako občutimo. Okolica ima pri tem občutku nekaj malega vloge, vendar ne toliko, kot ji je pripisujemo. Tu je tista točka, ko je treba biti močna močna punca in si je treba priznati te boleče občutke kot lastne in ne kot proizvod okolja. Okolje nas lahko pripravi do tega, da se določeni občutki vzbudijo, vendar so vsa čutenja vedno izključno naša lastna. Občutek, da zaradi nedojenja nismo dobre mame, je pristen. S tem mislim samo, da občutimo točno to. Ja, težko si je priznati, da občutimo neuspeh. Ampak dejstvo je, da ga občutimo.

Vsaka zdravo razmišljujoča mama pa ve, da če nudi svojemu otroku vso svojo zdravo ljubezen, mu namenja svoj čas in ga z odprtim srcem pospremi v življenje, ne more biti slaba mama. Kaj hočem reči? Kot mama, ki sem dvakrat kmalu nehala dojiti in sem se zaradi tega tudi srečevala z občutki krivde in neuspeha, nisem nikoli prelagala svojega bremena na okolico, čeprav bi bilo tako najbrž veliko lažje. Rečeš si, ah, vsi mislijo, da sem slaba mama, ker ne dojim, jaz pa vem, da sem čisto dobra mama in prav vseeno mi je, kaj drugi mislijo. No, to je obrambni mehanizem. Ki je, seveda, v dani situaciji povsem logičen in kot odziv normalen. V moji bližini so vse prijateljice in znanke dojile. Nobena me ni gledala po strani, mislim, da jim je bilo prav vseeno, kako se rihtamo. Njihova vprašanja o tem, ali dojim niso bila mišljena kot obsojanje, čeprav sem jih takrat nekako tako dojemala in zelo težko odgovorila na njih, ker me je glodal občutek neuspeha. Občutek krivde in neuspeha sem si pa v bistvu nabijala sama, krivca za ta beden občutek pa sem iskala najprej izven sebe, v okolici, češ, da se vsem zdim slaba mama, ker ne dojim. A sem se kmalu spopadla s tem občutkom in ga razrešila, da sem našla notranji mir. Priznala sem si, da sem zabluzila, prebrala sem si verodostojne informacije o dojenju in se glede tega bolj sprostila. Začela sem več govoriti o svojem nedojenju, o bolečinah, ki se pojavijo ob tem, čistila sem se skozi branje strokovnih člankov, bolj sem se odprla otrokoma. In najbrž boste rekli, da sem popolnoma blazna, ker sem jima en dan razložila, kako je bilo, se jima opravičila, da ju nisem uspela dojiti dlje zaradi neznanja in skupaj z njima ob tem pogovoru zajokala. Za nas je bil to močen občutek odprtja in priložnost za močnejšo povezavo.

Pri tretjem otroku sem naštudirala še več o dojenju, brala večkrat eno in isto, takoj, ko se je pojavila kakšna težava, sem ponovno iskala, kaj je o tem napisanega. Bistveno pri pojavu težav je, da najdemo dober vir informacij in to čimprej, da poiščemo ustrezno pomoč takoj, ko se pojavijo težave, da verjamemo vase, v svoj notranji občutek na območju trebuha, ko začne ščemeti …  Mame moramo težiti, da nam zagotovijo ustrezno pomoč, mame moramo veliko brati o porodu in dojenju, zato da vzamemo ta dva procesa v svoje roke, saj ko odpremo srce za znanje, ki se je iz roda v rod pretakalo iz žensk na ženske, šele občutimo tisto pristno materinsko-žensko moč, ki lahko premika gore.

Zato drage mamike, ki nam ni uspelo dojiti, kot bi želele, ne prepuščajmo se občutkom krivde in neuspeha kot občutkom, ki nam jih daje okolica, ker to enostavno ni res. Slabe občutke je treba najprej sprejeti kot lastne in si reči: ja, ne dojim, ni mi uspelo; in se pošteno zjokati, če to kaj pomaga. Potem pa je treba dvigniti glavo in iti naprej odprtega srca, sprejemati nova znanja, deliti dobre nasvete, se spraševati nova vprašanja. Predvsem pa je treba začeti uživati v novem življenju z otročkom in deliti z njim lepe dneve. Lepi in dobri dnevi SO pred nami in dober dan se ne meri s količino sonca, ki ga obsije, ampak s količino ljubezni, ki smo jo vložili v svoje ljudi in zato tudi dobili nazaj od njih. Dobrota v materinstvu se ne meri z dojenjem, naj bo to že enkrat jasno!

Veliko dobrega pa naredimo za dojenje, zase in za svoje otroke ter družino, če se obrnemo po prave informacije ob pravem času, da lahko začnemo postavljati dobre temelje za materinstvo in dojenje. Upam, da se bo krog dobrih informacij iz generacije v generacijo spet sklenil. Jaz bom vlagala veliko dobrega v to. Tudi, ko bom stara mama.