DOJENJE in PRIČAKOVANJA

V času, ko sem v tretje postala mama in v času, ko delujem na področjih dojenja, hranjenja in materinstva, spoznavam, kako napačna so lahko pričakovanja glede teh tematik.

Govorim predvsem o pričakovanjih, ki jih imamo glede dojenja in se v nas naselijo skozi življenje preden postanemo mame. Kultura, v kateri živimo, ima pestro in ne vedno simpatično zgodovino obravnave dojenčkov in dojenja. Prej bi rekla, da je bila zgodovina polna omejevanja. Ob prihodu umetnega mleka in cucljev se je na področju dojenja in hranjanja dojenčkov še bolj trdno vzpostavila ideja reda in urnikov. Tako so se tudi razvili miti in nerealna pričakovanja:
– da se otrok sam od sebe začne manj dojiti po prvih mesecih
– da mora otrok čimprej prespati noč v kosu
– da se bo manj dojil, če bo spal sam
– da se začne otrok sam od sebe dojiti manj, ko sprejme hrano
– da se začne manj dojiti sam od sebe, ko je star eno leto, ker takrat že ima vse obroke in ni več lačen
– da se bo nehal dojiti ponoči, ker je “že velik”

Dojenje je živ proces, odstavljanje pa sploh. Odstavljanje se res začne s prvo žliko hrane. A to še zdaleč ne pomeni, da se bo dojenje zmanjšalo v naslednjem mesecu, ali pa da se bo otrok kar sam od sebe odstavil, ker ima že vse obroke hrane. Dojenje ni samo hrana in dojenje niso samo obroki. Dojenje je vir vitaminov, tekočine, je pot do sprostitve in sestavin za izgradnjo imunskega sistema. Z dojenjem poteka med materjo in otrokom intimna vez (pravtako imajo intimno vez z mamo seveda tudi otroci, ki se ne dojijo, samo drugače je speljana).

Otrok, ki je dojen glede na svoje potrebe, in ki se mu dojenja ne omejuje na račun obrokov hrane, je veliko v maminem naročju, kar pripomore k izgradnji zelo dobre samopodobe in zelo zdrave navezanosti na primanega skrbnika (mamo), kar vse zelo dobro vpliva na kasnejši odnos do soljudi in do sveta na splošno, ker je otrok razvil zaupanje najprej v mamo, potem pa v širši krog ljudi iz okolja. In ravno zato, ker pričakujemo “pričakovano”, se naša pričakovanja ne uresničijo. 

Poznamo hranjenje po flaški. Otroci, ki so zalivani, načeloma prej prespijo noč, flaško in dudo jim morda lažje vzamemo kot dojko. A tudi pri njih lahko pride do velikega protesta in je treba skrbno preudariti, kaj je manj stresno in bolj zdravo za otroka …

Ker imamo nerealno sliko dojenja zaradi nepoznavanja dojenja po naravni poti in zaradi umetno vgrajene slike o tem, da je normalno dojenje podobno kot hranjenje po flaški, imamo tudi nerealno pričakovanje glede zaključka dojenja. Pričakujemo, da se bo dojenje kar samo od sebe nehalo nekje ob starosti eno leto, ko gremo v službo. Dejanske realne izkušnje pa kažejo, da se veliko otrok doji precej pogosto tudi še po enem letu in kasneje. Pa to ni nič patološkega ali vesoljskega. To je povsem naravno. Dojenje lahko poteka tudi do izraščanja prvih stalnih kočnikov (okoli 5.-6. leta starosti) oziroma nekje do izgradnje imunskega sistema, kar je po nekaterih podatkih nekje okoli 3.-4. leta starosti. Lahko pa se konča prej. Načeloma pa otrok najlepše pokaže, kdaj ima dojenja dovolj. Rečemo, da dojenje preraste.

Potem obstajajo tudi neutemeljeni in zelo znani ter razširjeni strahovi in bavbavi, ki nas strašijo, da se bo otrok dojil do poroke, pa da ni naravno, da otroku pustimo, da se doji, kolikor rabi … Da mu moramo pokazati, kdo je glavni, da nas otrok samo izkorišča ali pa celo slišimo in beremo, da mi manipuliramo z otrokom, kot, da ga na silo dojimo. Okolica, ki se ne spozna na dojenje, je polna strahov glede dojenja.

Dejstvo pa je, da se dojenje slej kot prej konča, če ne kmalu po prvem letu, pa tam nekje okoli drugega leta, ali pa kasneje … odvisno od doječega para.

Z dojenjem in skupnim spanjem oziroma spanjem na splošno pri otrokih in odraslih so povezani razni neutemeljeni miti in pričakovanja, ki so še vedno del doktrine in strokovnih mnenj. In sicer:
– da se bo otrok razvadil, če spi skupaj z mamo
– da je treba otroka po 6. mesecu starost odvaditi nočnega dojenja, ker ga ne rabi več
– da naj otrok po 6. mesecu spi sam in da mora prespati noč …

No, vse dobre znastvene raziskave in teorije ugotavljajo, da ima dojenček lahko rahel spanec zato, da lahko hitro prikliče svojo mamo, saj s tem prikliče varnost in hrano. Naša kultura je prepričana, da je najboljši in najbolj naraven spanec dolg spanec. A obstajajo naravna ljudstva, ki se tudi ponoči zdramijo in imajo nekaj opravkov, potem spijo dalje. Tako spijo tudi dojenčki in otroci, opažam da vse do izgradnje imunskega sistema oziroma nekje do takrat, ko zrelo zaupajo v svet (okoli 12. leta, ko po naravni poti ne rabijo več skupnega spanja s starši). In, a veste, koliko otrok se zbuja ponoči, pa se starši sprašujejo, kaj je narobe? Nič ni narobe, otroci samo iščejo varnost. In tudi odrasli, če opazujemo svoj spanec … prenekateri se na nekaj ur ponoči malo zdramimo, spijemo kozarec vode, ali pa se samo malo obrnemo na drugo stran in zapimo naprej. A ni res? Tako spanje je naravno spanje. Ko to sprejmemo, je tudi dojenje na 2 uri malo lažje. Sama že nekaj časa nisem prespala noči v “klasičnem” smislu. A zaupam svojemu otroku, da bo prišel čas, ko nočnega dojenja ne bo več rabil. Še pred pol leta se je dojil ponoči vsaj na dve uri ali več, zdaj, pri dveh letih in pol, se na kratko podoji samo še dvakrat na noč in spi naprej. Bilo je težko, a je hkrati zelo zanimivo opazovati ta razvoj! In vesela sem, da sem v sebi vzbudila to zaupanje v svoje otroke, saj sem bolj tolerantna in pomirjena.

Kako pa ve doživljate svoja pričakovanja? 🤔😉