USPAVANJE PO MERI ČLOVEKA

Na kaj vse naletim, ko brskam po portalih za starše in otroke! Nekja časa nazaj sem na Otroškem portalu Rtv Slo prebrala, kako naj bi se po šestih mesecih pravilno lotili uspavati dojenčka. Svoje mnenje je podala zdravnica, dr. medicine, specialistka pediatrije in otroške nevrologije.

Načeloma zaupam uradni medicini in znanstvenim pristopom. Sem za raznolikost mnenj in ne odreagiram več tako burno, kot bi pred nekaj leti, ko se srečam s kakšno meni nelogično zadevo. A tokrat bom kar naravnost povedala, kar si mislim in sicer, da zdravnica nima čisto prav. 

Gre za metodo samouspavanja pri dojenčkih, ki naj bi jo vpeljali nekje v drugi polovici prvega leta življenja. Nekateri strokovnjaki priporočajo celo, da jo vpeljete kar takoj na začetku, saj naj bi se čisto drobčkan novorojenček še hitreje navadil sam uspavati kot starejši dojenčki. Oni, pazite, resno verjamejo, da je dojenček en robot, ki, kot pravijo, ne pozna drugih rutin kot tistih, ki mu jih vi pokažete. Ne, ne hecajo se. Otroka naj bi samouspavanja naučili tako, da ga budnega odložimo v svojo posteljo in ga na določene intervale poskušamo pomiriti, če joka ali se pritožuje.

Iz posteljice naj ga ne bi dvigovali v naročje, ampak pustili, da se ob jokanju sam uspava. Ta metoda zatrjuje, da se dojenčki hitro naučijo, da nima smisla jokati in se sami pomirijo ter zaspijo. Pogosto beremo ali slišimo izjave staršev ali strokovnjakov o dojenčkih in spanju, kot so: “zamenjal je dan za noč”, “dojenček me izsiljuje”, “bad sleeping habit”, do res ektremnih izjav, ki vabijo starše, naj naučijo svojega dojenčka samouspavanja: “are you a slave to your child”. Pa to je res neumno izrazoslovje, no, ki samo kaže, kako nenaraven odnos ima civiliziran svet do otrok. Potem so tu še razni “Teach your baby to sleep in just 7 days” nasveti. In v to nas želijo prepričati doktorji medicine in drugi strokovnjaki. Eni predlagajo celo, da če dete že zatisne oči v vašem naročju, da ga predramite in položite v svojo posteljico, kjer naj se potem sam uspava. Ah, dajte no mir!

S svojimi tremi otroki sem poskusila marsikateri način uspavanja, pri prvem sem se šla tudi nekaj te veleumne metode, pa sem hitro ugotovila, da ni človeška in mi je še danes žal, da sem sploh poskusila. Res je, da se ni veliko pritoževal, ker je bil zelo miren dojenček in je hitro zaspal, a z gotovostjo lahko rečem, da ni bolj zadovoljnega malčka, ko zaspi ob staršu, ali med dojenjem ali med crkljanjem. Mislim, da nisem edina, ki tako doživljam uspavanje. In ko sedaj, po skoraj desetih letih, ko se nam je pridružil nov član družine, spet berem, da je treba dojenčke učiti samouspavanja, ne morem verjeti svojim očem. Pravzaprav ne morem verjeti, da je taka metoda sploh še del doktrine, in da se še propagira kot dobra praksa. Mislim si sicer, da so ugotovitve o uspešnosti samouspavanja nastale na podlagi znanstvenih raziskav, in da so verjetno tudi opazovali, kako se obnašajo dojenčki, ko jih pustiš jokati, in da so ugotovili, da na koncu pa vseeno zaspijo.

Pa potem čez nekaj let so spet znanstveno preverili, če je vse v redu z njimi in, ja, itak, da so vsi fajn učenci, samostojni odrasli, čustveno zreli. Ampak čisto človeški feeling nam govori, da pustiti dojenčka, da kar joka, ni kul. In isti feeling nam govori, da je samouspavanje en larifari. Še odrasli ljudje imamo radi, da se stisnemo k ljubljeni osebi preden zaspimo. Jaz lepše zaspim, če se pred spanjem malo stisnem k možu, pa se objameva in dihava skupaj. Morda pa doktorica nevrologije rajši odrine moža stran in reče: “O, ne, dragi, tole pa ne bo v redu. Objemanje ni zdravo za uspavanje. Dajva se samouspavati! Tri, štiri, zdaj! Kdor prej zaspi, dobi nagrado!”

Naš najmlajši otrok je pomoje najbolj spontano obravnavan mladič v družini. Ne oziram se preveč na uro in ne poskušam z nobeno uspavalno metodo, ker sem začela končno poslušati z odprtim srcem. In vse se kar samo od sebe lepo postopoma postavlja v nekakšne utečene tire. Ko je že vse divje in se nikakor ne umiri, si ne rečem več besno: “OK, zdaj pa na sprehod, da boš vsaj malo zaspal”. Ampak notri slišim, kako mi malček reče: Daj no, mama, rad bi šel ven na zrak, da bom malo zadremal”. V tej komunikaciji je razlika! Ne vem, kaj vam je ljubše, da spite z otročkom ali da otroček spi v svoji posteljici. Meni je lažje in bolj blizu, da spiva skupaj. Prednosti skupnega spanja so mnoge.

Če ne drugega, raziskave kažejo, da imajo dojenčki, ki spijo s straši oziroma blizu staršev, stabilnejšo temepraturo, njihov srčni utrip je bolj normalen in imajo manj dihalnih pavz kot dojenčki, ki spijo sami. Poleg tega, mama hitreje odreagira na dojenčkove potrebe med spanjem, če spita skupaj. Ampak, kakorkoli že, uspavanje naj bo prijeten del dneva in ne borba na nož, sploh z malimi dojenčki, ki uspavanje z dojenjem oziroma crkljanjem, če mama ne doji, še kako potrebujejo! Dojenje ni samo hranjenje, ampak majhen dojenček z dojenjem tudi komunicira z mamo, z njo spleta močno vez, ki mu pomaga vzpostaviti dobro samopodobo in samozavest, na dojki se dojenček umiri, potolaži in … najlepše zaspi. Pravtako najlepše zaspi v naročju starša, če dojenje ni mogoče.

Zaradi skupnega spanja in uspavanja z dojenjem sem pri tretjem otročku veliko bolj spočita, če pomislim nazaj na prva dva otroka, ki sta spala v svojih posteljicah in kasneje zelo hitro v svoji sobici, saj sem morala ob vsakem joku vstati, pred tem sem, seveda, upala, da bosta kar tako zaspala nazaj, na poti sem se sigurno spotaknila v kakšno ropotuljico, sedela sem v njuni sobici kot kup utrujene nesreče in pestovala zdaj enega, zdaj drugega in molila, kdaj bosta že zaspala. In, zanimivo, kako sta potem, ko sta že imela večji postelji brez visokih stranic, vsako noč prišla k nama v posteljo, pa smo se stiskali vsi štirje. Uau, kako je bilo luštno! Tega jima nisem nikoli odrekla, saj sem se tudi sama rada gnetla v postelji s staršema in bratom, ko sem bila majhna. Še zdaj včasih ponovimo, samo to naredimo tako, da prineseta v spalnico svoja jogija in posteljnino, malček, očka in jaz pa smo v veliki postelji. Pa smo spet one big sleepy family!

Konec koncev sploh ne razumem, zakaj se toliko ukvarjamo z mehaniziranim uspavanjem dojenčkov po urniku, in določili, kdaj je treba nekaj ukreniti ali početi ali celo ne početi. Človek ima notranjo uro, ja, tako, ki mu govori, kdaj je čas za prav vse. Mama in dojenec sta lahko zelo uspešen par, če si le znata prisluhniti. Se tudi kdaj kaj vprašati. Pa mirno noč!